Ktitor
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ktitor (grško starogrško κτήτωρ [ktítor], lastnik, gospodar, iz starogrškega glagola starogrško κταομι [ktaomi], dobiti, imeti v lasti) je v vzhodnih pravoslavnih Cerkvah in Bizantinskem cesarstvu fizična oseba (duhovnik ali laik) ali pravna oseba (cerkev, cerkveni sklad, vas, mestna občina), ki ustanovi, obnovi ali dobi za nagrado za zasluge samostansko, vaško ali mestno cerkev, samostan, šolo ali dobrodelno ustanovo. Dotična cerkvena ustanova s tem postane njegova zasebna lastnina. Odnos ktitorja do ktitorije je reguliran s ktitorskim pravom – zbirko privilegijev in lastniških obveznosti, na katere lastnik pristane, ko svojo lastnino poklanja Cerkvi. Srbsko srednjeveško ktitorsko pravo se je razvilo s prilagajanjem bizantinskih zakonskih predpisov.
Ktitorije se ni moglo zasnovati brez soglasja cerkvenih oblasti, kar pomeni, da je moral vsak ktitor pred ustanovitvijo cerkve dobiti dovoljenje pristojnega škofa. Po drugi strani je moral zagotoviti sredstva za izgradnjo in vzdrževanje ktitorije in objaviti pisno izjavo o ktitorskem dajanju – starogrško βρεβιον (vrevion), v srbskih virih hrisovuljo, listino, v kateri je bil seznam vseh darov.[1]