Korna pregrada
From Wikipedia, the free encyclopedia
Korna pregrada je skupna značilnost poznosrednjeveške cerkvene arhitekture. To je bogato okrašena pregrada med korom in ladjo, bolj ali manj odprta s krogovičjem, zgrajena iz lesa, kamna ali kovanega železa. Nad njo se je običajno dvigovalo veliko razpelo, kiparski prikaz Jezusovega križanja. Za korno pregrado so prostor za duhovščino s kornimi klopmi, škofovski prestol in glavni oltar, ki je bil na sprednji strani apside.
Korne pregrade najdemo v cerkvah v mnogih delih Evrope: nemška beseda za to je Lettner, francoska jubé, italijanska tramezzo in nizozemska doksaal. V katoliških deželah so bile na splošno odstranjene med protireformacijo, ko je bila kakršna koli vidna pregrada med laiki in oltarjem pogosto v neskladju z odloki tridentinskega koncila. Korne pregrade so ohranjene v anglikanskih in luteranskih cerkvah. Največ je skupaj s figurami in razpeli ohranjenih v Skandinaviji.[1] V angleških, škotskih in valižanskih stolnicah in samostanskih ter kolegijskih cerkvah sta bili pogosti dve prečni pregradi, korna pregrada z žarkom razpela je bila en obok zahodno od pregrade prižnice, vendar ta ureditev ni nikjer popolnoma ohranjena. V stolnici svetega Andreja v Wellsu je bila srednjeveška ureditev obnovljena v 20. stoletju. Ikonostas v vzhodnih krščanskih cerkvah je vidno podobna ovira, vendar na splošno velja, da ima drugačen izvor, ki izhaja iz starodavne oltarne pregrade ali templona.