taborišče, v katerem so zaprte ali pridržane velike skupine ljudi brez sojenja From Wikipedia, the free encyclopedia
Koncentracijsko taborišče (kratica KT) je posebna oblika taborišča oziroma organizacije, ki množično zapira nasprotnike; v skrajni obliki pa je namenjeno tudi njihovemu organiziranemu pobijanju.
Pojem koncentracijskega taborišča označuje vse možne vrste zbirnih, internacijskih in delovnih taborišč, vendar pa ne vključuje razlage namena oz. namembnosti le-teh.
Zbirna taborišča za vojne ujetnike in zapornike ter taborišča za prisilno delo so se razvila že pred časom, od 19. stoletja naprej pa so se razvijala tudi taborišča v povezavi z izgonom, izselitvami in kolonialnimi osvajanji. Od obdobja nacionalsocializma v Nemčiji od leta 1933–1945 pa se pojem koncentracijskih taborišč povezuje predvsem z načrtnimi izgoni in poboji drugače mislečih in še posebej s preganjanjem Judov ter holokavstom. Med izvajanjem tiranije so nacisti zgradili delovna in uničevalna taborišča. Poimenovali so jih tudi »Würdegarten« (častni vrt) ali »Konzertlager«, v njih pa so svoje domnevne ali resnične nasprotnike »prevzgajali«. Z množičnimi poboji, ki so jih nacisti izvajali, so se le-ta ločevala od vseh dotedanjih taborišč.
Koncentracijsko taborišče je ustanova, kjer so pridržani oz. izolirani politični nasprotniki ali ljudje »nevšečnih« etničnih, verskih ali socialnih pripadnosti. Priprtje je največkrat izvedeno brez vsakršne sodbe in brez možnosti obrambe, ugovora ali preizkusa razlogov za pripor.
Koncentracijska taborišča iz obdobja nacionalsocializma so svetovno najbolj znana: Seznam koncentracijskih taborišč v tretjem rajhu.
Po podatkih je v taboriščih tretjega rajha zaradi pobojev ali kot posledica mučenja in bolezni skupno umrlo 6 milijonov ljudi. Tretji rajh je takrat v svoji in zavzetih deželah upravljala več kot 24.000 taborišč.
Prva nemška koncentracijska taborišča so bila delovna taborišča. V njih so bili zaprti sovražniki nacionalsocializma, pripadniki Nemške komunistične partije in Nemške socialdemokratske stranke. Tem so kmalu sledile tudi druge skupine, posebej Judi (glej holokavst), Romi, homoseksualci, predstavniki velikih verskih skupnosti (katoliški in evangeličanski duhovniki, predstavniki protestantske cerkve), verske manjšine (npr. Jehovove priče) in drugi politični nasprotniki (še posebno iz Sovjetske zveze).
Služila so uničenju skozi delo. Ljudi, ki za delo niso bili več sposobni, so, če niso od izčrpanosti že sami umrli, umorili, največkrat s streljanjem. Bolnike, ki v predvideno štirih tednih niso bili spet sposobni za delo, je medicinsko osebje umorilo z injekcijami fenola. Večina zapornikov je v delovnih taboriščih preživela le kratek čas.
V času vojne so imela delovna taborišča pomembno funkcijo, saj so v njih pridobivali naravne in opečne kamnine. Poleg tega so brezplačno delavsko silo uporabili tudi pri industriji. Najbolj znan je primer v zvezi z barvno industrijo, ki je kot delovno silo uporabljala taboriščnike.
Služila so izključno množičnemu pobijanju Judov, Romov, homoseksualcev in drugih osovraženih skupin s pomočjo plinskih celic. Nacionalsocialistični aparat za pobijanje se je pri tem koncentriral predvsem na Jude, k velikemu delu žrtev pa spadajo tudi druge skupine, npr. ruski vojni ujetniki. Taborišča tega tipa so bila postavljena med decembrom 1941 in julijem 1942 v Chelmnu, Warthelandu, Belžcu, Sobiboru in Treblinki, po ogromnem številu žrtev pa sta znani predvsem taborišči Auschwitz-Birkenau in Majdanek.
Skupno je bilo vodilnih 23 koncentracijskih taborišč, ki so bila samostojna in so organizacijsko pod sabo imela še 1000 t. i. zunanjih taborišč. Ta vodilna taborišča so bila:
Temu sistemu so bila priključena še ostala taborišča. Izolirane dele mest so poimenovali geto. Samo v Vzhodni Evropi je bilo getov približno 600, v njih pa so internirali najmanj 4 milijone ljudi.
Na odraslih in otrocih so zdravniki, kot npr. Josef Mengele (Auschwitz), Robert Ritter (Buchenwald) in drugi, izvajali različne eksperimente, zaradi katerih so taboriščniki večinoma v mukah umrli. Okužili so jih npr. s pegavico in tuberkulozo, da bi na njih testirali cepivo, ipd. Nürnberški proces proti zdravnikom se je odvijal od 9. decembra 1946 do 20. avgusta 1947 pred Prvim ameriškim vojaškim sodiščem. Med drugimi je bil tam obtožen vodja oddelka za tropsko medicino Gerhard Rose, zaradi poskusov s pegavico na Sintih in Romih v Buchenwaldu.
Vzroki smrti taboriščnikov so bili v uradnih listinah nacionalsocialističnih organov pogosto šifrirani. Uporabljale so se okrajšave – znaki, ki jih je kasneje Inšpektorat koncentracijskih taborišč obdelal in priredil. Uporabljale so se naslednje okrajšave:
Čeprav so KT dobila svoj sloves med drugo svetovno vojno, so obstajala že pred tem. Tako so jih poznali že med burskima vojnama, prvo svetovno vojno in v "uporabi" so še danes.
Prvič je ameriška vojska leta 1838 v taborišče prisilno zaprla Indijance. Ukrep je ukazal takratni predsednik Andrew Jackson, da bi uveljavil t. i. »Indian Removal Act« (»Zakon o odstranitvi Indijancev«). Tudi kasnejše ameriške rezervate za Indijance lahko prištevamo k taboriščem. Ljudje so bili tam namreč pridržani iz rasističnih razlogov pod nehumanimi ževljenskimi pogoji. Onemogočena jim je bila eksistenca, moški, ženske in otroci pa so trpeli pomanjkanje hrane. Poskusi pobega ali upora so bili kaznovani s smrtjo.
Zgodovina pojma koncentracijskih taborišč sega že v čas kubanskega boja za neodvisnost proti Španiji v letih 1868−1898, ko je sprva španski general Valmaseda in kasneje general Valeriano Weyler y Nicolau ukazal zapreti vse upornike v koncentracijska taborišča, t. i. »compos de reconcentración«.
Pojem koncentracijskih taborišč je kasneje uveljavila še britanska vojska v burski vojni v letih 1899−1902. Burske ženske in otroke, kot tudi Afričane, ki so živeli na tem območju, so izselili v taborišča v Južni Afriki. Čeprav to niso bila uničevalna taborišča, so zaporniki trpeli zaradi podhranjenosti, slabih higienskih razmer in posledično visoke smrtnosti. V teh taboriščih je umrlo približno 26000 žensk in otrok. Razmere so se umirile šele, ko je Emily Hobhouse razkrila razmere v južnoafriških taboriščih.
Tudi nemške kolonialne enote so v takratni nemško-južnozahodnoafriški koloniji izvajale genocid nad ljudstvi Herero in Nama. Po podatkih nemške vojaške uprave je med oktobrom 1904 in marcom 1907 tam skupno umrlo 7682 ljudi. Prvo taborišče, ki je bilo označeno z dejanskim nazivom »koncentracijsko taborišče«, je bilo v Nemčiji leta 1920. Tam so bili zaprti predvsem Judi iz Vzhodne Evrope, pa tudi Sinti in Romi. Zaradi protestov proti nečloveškim življenjskim pogojem, je bilo taborišče leta 1923 razpuščeno.
V prvi svetovni vojni je Kanada internirala na tisoče Ukrajincev in jih prisilila v delo v železarski industriji in gozdarstvu. V drugi svetovni vojni so bili internirani ljudje japonskega, nemškega in italijanskega porekla. Od afganistanske vojne kot reakcija na teroristične napade 11. septembra 2001 zapira ameriška vojska osumljene sodelovanja s talibanskim režimom in Al Kaido v velikem številu v taborišča v zalivu Guantanamo na Kubi. Ker jim ameriška vlada ne prizna statusa vojnih zapornikov, taboriščniki nimajo nobenih pravic razen tistih, ki jih za njih predvidi ameriška vojska.
V času stalinizma so v Sovjetski zvezi delovala koncentracijska taborišča, ki jih danes dostikrat imenujemo »gulag«, po glavnem oddelku sovjetskega notranjega ministrstva, ki je bilo vodilno pri upravljanju taborišč. Taborišča so služila kot zaporniška taborišča, v njih pa so bili zaprti »navadni« prestopniki, kot tudi politični nasprotniki.
Od 1930–1959 je bilo v taboriščih zaprtih približno 18 milijonov ljudi, najmanj 1,5 milijonov jih je umrlo. Nekatere cenitve žrtev v desetletju leninističnega in stalinističnega terorja so še večje in presegajo več milijonov žrtev. Pod Leninovo in Stalinovo oblastjo se je lahko zgodilo, da je bila oseba ovadena in aretirana zgolj zaradi kritične izjave v krogu družine ali celo zaradi kraje jabolka. Zaradi velikega terorja v letih 1937−1938 se je tako zgodilo, da je bilo zaprto ogromno število nedolžnih, njihova priznanja pa so bila največkrat izrečena pod prisilo.
Po drugi svetovni vojni je bilo v taboriščih zaprto veliko število ljudi, ki so resnično ali domnevno sodelovali z Nemci ali pa so bili sami Nemci (npr. taborišča na Češkoslovaškem in Poljskem). Pogoji v taboriščih seveda niso bili v skladu z Ženevsko konvencijo, umrlo je veliko število ljudi. Pod komunistično diktaturo Nicolaeja Ceauşescuja v Romuniji so nasprotnike režima zapirali v zapore in norišnice. Ceauşescujev poskus povečanja romunskega prebivalstva je pripeljal do ustanavljanja otroških gulagov za prizadete, invalidne in »odvečne« otroke, npr. v Cighidu.
Seznam največjih taborišč fašistične Italije:
Ime taborišča | Od | Do |
---|---|---|
Rab | julij 1942 | 11. september 1943 |
Chiesanuova v bližini Padove | junij 1942 | |
Gonars v bližini Palmanove | marec 1942 | 8. september 1943 |
Molat | 30. junij 1942 | 8. september 1943 |
Monigo v bližini Trevisa | junij 1942 | |
Renicci di Anghiari v bližini Arezza | oktober 1942 | |
Visco v bližini Palmanove | zima 1942 |
V italijanskih taboriščih in v taboriščih zavzete Dalmacije in severnohrvaške obale (Bakar, Kraljevica, Molat, Rab, Zlarin) je bilo v letih 1941−1943 zaprtih nekaj 100.000 civilistov.
Prisilno delo in nemogoči življenjskih pogoji so mnogo ljudi stali življenja. Taborišči na Molatu in Rabu (34 % zapornikov je umrlo) sta bili kot smrtni taborišči še posebej razvpiti.
Uničevalno taborišče v Italiji je bila tržaška Rižarna.
Kraljevina Jugoslavija je po nemškem in italijanskem vzoru začela odpirati koncentracijska taborišča leta 1935. Prvo taborišče je bilo v Višegradu. Nekatera taborišča so po okupaciji Jugoslavije leta 1941 prevzeli Nemci oziroma kvizlinški režimi: na Hrvaškem ustaši, v Srbiji pa Nedićeva Specialna policija.
Od leta 1935 do konca druge svetovne vojne (1945) so bila na ozemlju Jugoslavije naslednja koncentracijska taborišča:
Povojna koncentracijska taborišča na ozemlju nekdanje Jugoslavije so bila koncentracijska taborišča, ki jih je po koncu druge svetovne vojne , v maju 1945, začela ustanavljati nova komunistična oblast. Ustanovljena so bila za potrebe zbiranja, izgona in usmrčevanja pripadnikov nemške manjšine, madžarske manjšine, protikomunističnih vojaških enot in številnih civilistov, ki jih je nova oblast dojemala kot sebi sovražne. Komunistična koncentracijska taborišča so na Slovenskem obstajala od maja 1945 do pozne jeseni 1945, kasneje pa so bila večinoma reorganizirana v kazenska taborišča za prisilno delo. V ostalih zveznih republikah nekdanje Jugoslavije so se ohranila vsaj do leta 1948.[1]
V Bosni in Hercegovini je bilo v taboriščih bosanskih Srbov (Srebrenica, Omarska, Sremska Mitrovica, Luka Brčko ...) zaprtih preko 200.000 Bosancev. Ubili so več kot 10000 ljudi, predvsem ženske islamske veroizpovedi in Hrvatice pa so množično posiljevali. Okrutno mučenje, izstradanje in streljanje je bilo na dnevnem redu.
Duška Tadića, enega od paznikov v koncentracijskem taborišču Omarska, je sodišče za vojne zločine Organizacije združenih narodov obsodilo na 20 let zapora. Koncentracijska taborišča v Bosni in Hercegovini med 1992 in 1995:
Tudi v Francovi Španiji so falangisti ustanovili veliko število taborišč, ki so še danes zelo slabo poznana.
Pod diktaturo Georgiosa Papadopoulosa je bilo v Grčiji ustanovljeno kar nekaj taborišč za nasprotnike režima, o katerih ve javnost zelo malo.
V premaganih deželah je tudi japonski osvajalec v drugi svetovni vojni postavil številna koncentracijska taborišča, razmere v njih pa so bile zelo podobne nemškim. Posebno tragična je bila usoda številnih korejskih suženjskih delavcev in tisočih mladih kitajskih in korejskih žensk, ki so se bile kot prisilne prostitutke na razpolago japonskim vojakom na fronti. Poleg tega so v taboriščih izvajali razne medicinske eksperimente, kot npr. okužbe z raznimi boleznimi, na Rusih, Kitajcih in ostalih zapornikih.
Japonska se je Južni Koreji šele leta 2015 opravičila za spolno suženjstvo.
Ob začetku druge svetovne vojne so ZDA postavile taborišča za vse sumljive prebivalce japonskega ali nemškega porekla. Tako so poznana npr. taborišča v Kaliforniji, saj je bilo tja odpeljanih večina japonskih družin.
Danes imajo ZDA v lasti taborišče na Kubi (Guantanamo Bay) za ljudi, ki so osumljeni terorizma. Uradno je bila označitev »koncentracijsko taborišče« sicer zavrnjena, a proti tem zgovorno priča dejstvo, da so bili zaporniki v taborišče zaprti brez kakršnekoli sodne obravnave. Kritiki tako pravijo, da taborišče izpolnjuje vse norme pravega koncentracijskega taborišča. Organizacija za človekove pravice močno graja življenjske pogoje v taborišču, saj naj bi zaporniki utrpeli fizično in psihično škodo. Tudi organizacija Rdeči križ naj bi po podatkih New York Timesa novembra 2004 protestirala proti ameriški vladi in življenjskih pogojih v taborišču.
Med obema svetovnima vojnama so skoraj vsepovsod v internacijska taborišča zapirali pripadnike protivojnih partij, v Švici pa tudi ljudi, ki so prej bežali in se izogibali nacističnim taboriščem. Ta taborišča so bila kar brez zadrege imenovana »koncentracijska taborišča«, a beseda je imela takrat še nekoliko drugačen, racionalen prizvok. A razmere v njih so bile v primerjavi z nemškimi taborišči precej ugodne.
Koncentracijska taborišča v Severni Koreji se delijo na dva tipa: taborišča za politične zapornike (korejsko Kwan-li-so) in taborišča za prevzgojo (korejsko Kyo-hwa-so). V taboriščih vladajo nehigienske in druge življenjsko nevarne razmere. Taborišča je leta 1948 po prevzemu oblasti komunistične partije ustanovil Kim Il-sung in v taboriščih uvedel prisilno delo in mučenja. Po poročanju ameriških in južnokorejskih uradnikov naj bi bilo v času vladanja Kima Džong-ila leta 2004 v taboriščih zaprtih več kot 200.000 političnih zapornikov. V taboriščih so zaporniki podvrženi mučenju in drugemu nečloveškemu ravnanju, zaradi česar večina zapornikov ne preživi svoje zaporne kazni. Veliko jih umre tudi zaradi lakote in raznih delovnih nesreč. V primeru, da se zaporniki upirajo, ali pa da delajo prepočasi, jih stražarji pretepajo in mučijo. V primeru poskusa kraje hrane in poskusa pobega pa zapornike javno usmrtijo. International Coalition to Stop Crimes Against Humanity in North Korea (ICNK) ocenjuje, da v taboriščih v Severni Koreji letno umre okrog 10.000 ljudi.
V Kambodži je pod vodstvom Pol Pota umrlo precejšnje število ljudi. V tednih, ko so oblast prevzeli Rdeči Kmeri, so celotno prebivalstvo glavnega mesta prepeljali na deželo, kjer so delali na poljih. Od skupno 7 milijonov ljudi jih je umrlo od 1,7 do 2 milijona za posledicami prisilnih del v povezavi s skromno prehrano, slabo medicinsko oskrbo in številnimi množičnimi poboji.
Po prevzemu oblasti fašistov je Junta zaprla nasprotnike na nogometna igrišča, kjer so bili pod milim nebom izpostavljeni žarečemu soncu, prahu in lakoti. Nekaj so jih tudi ubili.
Zaporniška koncentracijska taborišča imenovana »laogai« so na Kitajskem odprli po prevzemu oblasti komunistične partije. V njih so zapirali predvsem nasprotnike režima, pa tudi druge ljudi. Največ ljudi je bilo v taborišča zaprtih v času Maovega režima.
Po pokolu na Trgu nebeškega miru po leta 1989 in s tem povezanim prevzemom oblasti Jianga Zemina so po tem, ko so v 70 letih zaradi reform Denga Šjaopinga veliko zapornikov izpustili, v delovna taborišča zaprli milijone disidentov.
V njih so zapirali s strani partije preganjane skupine, kot npr. Tibetance, kristjane, demokrate, pripadnike verskega gibanja Falun Gong, lastnike šol Qigong, borce za človekove pravice, Uyghure, člane sindikata ...
V kitajskih propagandnih filmih so delovna taborišča predstavili kot neškodljiva in hkrati prikrili dokaze zlorab in mučenja, ki so se tam odvijala.
Pred nekaj leti so na dan prišla poročila o sirotišnicah, kamor zaradi politične odločitve o samo enem otroku na družino, zapirajo »odvečne« in invalidne otroke, največkrat deklice. Življenjski pogoji v teh taboriščih so tako slabi, da od 30–50 % otrok v kratkem času umre.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.