Kitani
From Wikipedia, the free encyclopedia
Kitani (staroturško 𐰶𐰃𐱃𐰪,[1] Kītań, kitajsko 契丹, srednjekitajsko Khejtan),[2] znani tudi kot Kitaji (kitansko veliko , malo , Kitai) [3] ali Kidani (sodobno mandarinsko Qìdān, mongolsko Кидан, Kidan, hangulsko 거란, Kuran) so bili nomadsko ljudstvo iz severovzhodne Azije, ki je bilo od 4. stoletja naseljeno v delih sedanje Mongolije, severovzhodni Kitajski in ruskem Daljnem vzhodu. Govorili so kitanski jezik, soroden mongolskim jezikom.[4] Kot dinastija Liao so vladali v delu Kitajske in obširnemu ozemlju severno od nje. Za seboj so pustili zelo malo sledov.[5]
契丹 | |
---|---|
Skupno število pripadnikov | |
ni znano | |
Regije z večjim številom pripadnikov | |
Severovzhodna Azija | |
Jeziki | |
kitanščina | |
Religija | |
čaščenje številnih naravnih pojavov | |
Sorodne etnične skupine | |
Mongolsko cesarstvo |
Po padcu dinastije Liao po invaziju Jurčenov leta 1125, je mnogo Kitanov pod vodstvom Jelu Dašija odšlo na zahod, kjer so v Centralni Aziji ustanovili Karakitajski kanat ali Zahodno dinastijo Liao. Kanat so leta 1218 uničili Mongoli.