Kitajska kaligrafija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Kitajska kaligrafija (tradicionalne pismenke: 書法, poenostavljene pismenke: 书法; pinyin: shūfǎ) predstavlja več kot tisoč let staro tradicijo, ki se je razvila z nastankom kitajske pisave in se je do danes ohranila kot samostojna zvrst umetnosti. Zato je za dolg zgodovinski razvoj kaligrafije potrebno poznati razvoj pisave, ki se je razvijala v skladu s sredstvi, s katerimi so pisali v posameznih zgodovinskih obdobjih. Prav tako je kaligrafska umetnost v tradicionalni Kitajski predstavljala osnovo kitajskega slikarstva. Kaligrafska umetnost predstavlja eno temeljnih prvin uporabe čopiča, papirja in tuša ter označuje notranjo strukturo kitajskih slik. Na Kitajskem so kaligrafijo uporabljali za označevanje pomembnih dogodkov na kamnih, slikah, posodah ... Kitajci so verjeli, da kaligrafija izraža osebnost pisca, prav tako so iz načina pisanja znali razbrati posameznikovo srečo. Na začetku je bil pomen pismenk dokaj neposreden in ker pisava še ni bila standardizirana, je imelo mnogo pismenk enakega pomena različne zapise, kasneje pa je s standardizacijo in razvojem pisave prišlo do vedno večje abstrakcije in stilizacije pismenk. Tako obstaja na Kitajskem pet glavnih slogov zapisovanja pismenk (pečatni, uradniški, standardni, kurzivni in travni).[1]