Kamčatka
From Wikipedia, the free encyclopedia
Kamčatka (rusko полуо́стров Камча́тка, latinizirano: poluostrov Kamčatka) je 1250 kilometrov dolg polotok na Ruskem Daljnem vzhodu. Ima površino 472.300 km². Leži med Tihim oceanom na vzhodu in Ohotskim morjem za zahodu. Med polotokom in Tihim oceanom poteka Kurilsko-kamčatski podmorski jarek globok 10.500 m.
Geografija | |
---|---|
Lega | Ruski Daljni vzhod, Ohotsko morje Tihi ocean |
Koordinati | 57°0′N 160°0′E |
Površina | 270.000 km2 |
Najvišja nadm. višina | 4.750 m |
Najvišji vrh | Ključevska Sopka |
Uprava | |
Federalni subjekti Rusije | Kamčatski okraj |
Demografija | |
Prebivalstvo | 322.079 (leta census 2010[1]) |
Osrednjo dolino z reko Kamčatko obdajajo velike ognjeniške gorske verige, ki jih sestavlja okrog 160 ognjenikov, od katerih je 29 še delujočih. Najvišji je vulkan Ključevska Sopka (4750 m), najbolj znana pa je trojica, ki se dviga nad mestom Petropavlovsk-Kamčatski: Korjaška Sopka, Avačinska Sopka in ognjenik Kozelski. V notranjosti polotoka je dolina gejzirjev, edina v Evraziji.
Kamčatka skupaj z delom celine, Komandantovimi otoki in otokom Karaginski tvori Kamčatski okraja Ruske federacije (do leta 2007 Kamčatske oblasti). Velika večina od 322.079 prebivalcev je etničnih Rusov, ostalo je približno 13.000 Korjakov (2014).[2] Na severnemu delu polotoka je bilo do leta 2007 Korjaško avtonomno okrožje, kjer živi okrog 13.000 Korjakov. Več kot polovica prebivalstva živi v Petropavlovsku Kamčatskem (179.526 v letu 2010) in v bližnjem Jelizovu (38.980).
Na polotoku Kamčatka so vulkani Kamčatke, ki so od leta 1996 z razširitvijo 2001 del Unescove svetovne dediščine.[3]