Jezikovna vprašanja v zvezi z evrom
From Wikipedia, the free encyclopedia
Enotno ime za evropsko valuto so voditelji držav članic EU izbrali na zasedanju Evropskega sveta decembra 1995 v Madridu, in sicer so izbrali ime euro. Poleg odločitve o imenu so se voditelji dogovorili, da bo v veljavi zapis euro v vseh članicah ter da odstopanja, vključno s sklanjatvijo in slovničnimi števili, niso dovoljena, razen če država uporablja drugo abecedo, kot je primer Grčija. Odločitev je bila nato potrjena še v uredbah Sveta EU iz leta 1997 in 1998. Slednja ureja še vprašanje centa ali stotina, pri katerem so nacionalne različice dovoljene. Težave so se pojavile z vstopom novih članic 1. maja 2004, saj so se Slovenija, Latvija, Litva in Madžarska prizadevale za zapis v skladu s pravopisnimi pravili nacionalnih jezikov.[1] Oktobra 2004 so na zasedanju Odbora stalnih predstavnikov Sveta EU v Bruslju na pobudo nekaterih novih članic sprejeli kompromis glede zapisa imena skupne evropske valute. Slovenija je pisanje imena evro z u-jem sprejela, ker gre za lastno ime valute in ker se že uporablja v vsej zakonodaji EU, vztrajala pa na pravici do sklanjanja po nacionalnih pravilih.[2] Po kompromisni rešitvi se mora ime valute v vseh evropskih pravnih besedilih zapisovati kot euro v vseh jezikih ('ευρώ' v grščini; 'евро' v bolgarščini), množinske in sklonske oblike so dopustne, vendar se mora v korenu besede ohraniti zapis 'eur-'.[3]