Hugo Grotius
From Wikipedia, the free encyclopedia
Hugo Grotius (tudi Huig de Groot ali Hugo de Groot), nizozemski diplomat, pravnik, književnik, politični filozof in filozof prava, * 10. april 1583, † 28. avgust 1645.
Hugo Grotius | |
---|---|
Rojstvo | Hugo Grocio, Hugo Grotius eller Hugo de Groot 10. april 1583({{padleft:1583|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1][2][…] Delft[2][3] |
Smrt | 28. avgust 1645({{padleft:1645|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1][2][…] (62 let) Rostock, Švedska Pomorjanska[d][2][3] |
Državljanstvo | Republika Nizozemska |
Poklic | pesnik, dramatik, international law scholar, politik, diplomat, zgodovinar, filozof, teolog, pravnik, univerzitetni učitelj, pisatelj, pravni filozof, pravni strokovnjak, pravoznanec |
Obdobje | Filozofija 17. stoletja |
Regija | Zahodna filozofija |
Šola/tradicija | šola naravnega prava, renesančni humanizem, pozna sholastika |
Glavna zanimanja | filozofija prava, politična filozofija, filozofija vojne, metafizika (s teologijo) |
Pomembne ideje | zgodnji teoretik naravnega prava, utemeljitej koncepta pravične vojne; zagovarjal pravno načelo pacta sunt servanda |
Vplival na | |
Podpis |
Poleg Francisca de Vitorie in Albertica Gentilija je priznan kot utemeljitelj modernega mednarodnega prava.
Oče, ki je bil učenec in prijatelj nizozemskega humanista Justusa Lipsiusa, je vpeljal Huga v študij humanistike in Aristotela že v otroških letih. Že s komaj enajstimi leti je bil Grotius sprejet na Univerzo v Leidnu, kjer je s štirinajstimi leti napisal prvo knjigo, recenizijo s komentarjem enciklopedičnega dela o standardu sedmih svobodnih umetnosti (Artes liberales) pozno rimskega filozofa Marcijana Kapelle. Leta 1599 je dobil advokatsko službo v Haagu in dve leti kasneje službo uradnega kronista. V mladosti je v latinščini spisal tragedije »Adamus exul«, »Christus patiens« in »Sophomphaneos«[4]. V stalnem kariernem napredovanju se je leta 1608 poročil. Od osmih otrok so otroštvo preživeli le štirje.