Historični materializem
From Wikipedia, the free encyclopedia
Histórični materialízem je aplikacija dialektičnega materializma na zgodovinski razvoj družbe. Dialektični materializem poudarja, da ni misel tista, ki izoblikuje materialni svet (ta vključuje tudi družbene odnose), ampak je nasprotno materialni svet tisti, ki prvi določa stanje zavesti. Če to apliciramo na zgodovinski razvoj, to pomeni, da pri obravnavanju nekega konkretnega družbenega stanja, kot na primer družbene razredne strukture ali stanja svetovne politike, tega stanja nikoli ne smemo obravnavati kot nekaj, kar je popolnoma izolirano v času in bi obstajalo že od nekdaj, ampak nasprotno kot produkt dolgotrajne zgodovine. Marxove besede iz uvoda v Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta povzamejo bistvo:
»Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo.«[1]