Hermopolska ogdoada
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ogdoada (egipčansko ḫmnyw, množina števnika ḫmnw, slovensko osem, starogrško starogrško ὀγδοάς ogdoás, slovensko osemkraten) je bila v staroegipčanski mitologiji skupina osmih prvobitnih bogov, ki so jih častili v Hermopolisu.
Prve omembe ogdoade segajo v Staro kraljestvo (okoli 2686 pr. n. št.–okoli 2181 pr. n. št.). V času pisanja piramidnih besedil proti koncu Starega kraljestva je ogdoada zastarela in bila, razen v svečeniških krogih, skoraj pozabljena. Pogosto je omenjena v sarkofaških besedilih iz Srednjega kraljestva (okoli 2055 pr. n. št.–okoli 1650 pr. n. št.). Najstarejša znana upodobitev ogdoade je iz obdobja Setija I. (Novo kraljestvo, 13. stoletje pr. n. št.), ko so jo ponovno odkrili teologi iz Hermopolisa in jo uporabili za dodelano pripoved o stvaritvi sveta.[2]
V besedilih iz poznega obdobja Egipta (okoli 664 pr. n. št.–okoli 332 pr. n. št) so moška božanstva ogdoade prikazana kot bitja z žabjo glavo, ženska pa s kačjo glavo. Kot taka so upodobljena tudi na reliefih iz ptolemajskega obdobja (323 pr. n. št.-30 n. št.).[3]
Angleški egiptolog in orientalist E.A. Wallis Budge je leta 1904 primerjal koncept skupine štirih parov egipčanskih božanstev z božanstvi Abzu in Tiamat, Lahmu in Lahamu, Anšar in Kišar ter Anu in Nudimud iz babilonskega mita o nastanku sveta Enuma Eliš.[4] Budge je razen tega trdil, da se je izvirna skupina bogov - pꜣwtnṯrw predstavljala z devetimi "sekirami" ali "drogovi z zastavami",
hieroglifom, ki pomeni "bog".[5]