Henrik Suzo
srednjeveški mistik, domikanec, deloval v Konstanci in Ulmu, beatificiran leta 1831 / From Wikipedia, the free encyclopedia
Blaženi Henrik Suzo (latinsko Henricus Suso, nemško Heinrich Seuse)[4], nemški mistik, teolog, filozof, dominikanec, * 21. marec okoli 1298[5], Überlingen, Baden-Württemberg, Nemčija, † 25. januar 1366, Ulm, Baden-Württemberg, Nemčija.
Henrik Suzo | |
---|---|
Rojstvo | 21. marec 1295({{padleft:1295|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2][…] ali 1295[3] Konstanca |
Smrt | 25. januar 1366[1] ali 1366[3] Ulm |
Poklic | jezikoslovec, prevajalec, filozof, pesnik, hvalničar, teolog |
Poleg Mojstra Eckharta in Johannesa Taulerja velja Henrik Suzo za vodilnega predstavnika t. i. Renske mistike, poznosrednjeveške nemške mistične šole meniškega reda dominikancev, ki je obstajala v Porenju v 13. in 14. stoletju. Njegovi najpomembnejši deli »Knjižica večne modrosti« (Das Büchlein der ewigen Weisheit) in »Knjižica resnice« (Büchlein der Wahrheit), v katerih je prisoten močan vpliv Eckhartovega misticizma, sta bili med najbolj popularnimi mistično nabožnimi deli predreformacijskega obdobja v nemško govorečih deželah.
Kljub močnemu vplivu Eckartovega misticizma, katerega 20 tez je papež Janez XXII. v buli In Agro Dominico obsodil za krivoverska, je Henrik Suzo vselej veljal za pravovernega. Leta 1831 ga je papež Gregor XVI. razglasil za Blaženega[6]. Dominikanski red obeležuje spomin nanj 23. januarja.