Hajduk
From Wikipedia, the free encyclopedia
Hajduk je vrsta neregularnega vojaka pehote, ki jo najdemo v Srednji Evropi in delih Jugovzhodne Evrope od začetka 17. do sredine 19. stoletja. Imajo sloves od razbojnikov do borcev za svobodo odvisno od časa, kraja in sovražnikov.
V evropskih deželah Otomanskega cesarstva, je bil izraz hajduk uporabljen za opis banditov in razbojnikov na Balkanu, vendar pa so v Srednji Evropi Zahodni Slovani, Madžari, Romuni ter Nemci uporabljali ta izraz za poimenovanje izobčencev, ki so ščitili kristjane pred provokativnimi dejanji Otomanov. V 17. stoletju so bili stalno prisotni na Osmanskem Balkanu, zaradi povečanih davkov, krščanske zmage proti Turkom in zaradi splošnega upada varnosti. Hajduške bande so v glavnem štele po sto mož, s trdno hierarhijo pod enim voditeljem. Usmerjale so se na Otomanske predstavnike in bogate ljudi, predvsem bogate Turke, z namenom plenjenja ali kaznovanja represivnih Turkov, ali maščevanje ali kombinacijo vsega tega.[1]
V balkanski folklorni tradiciji je hajduk (ali hajduci v množini) romantičen junak, ki krade in vodi svoje borce v boj proti Otomanski ali Habsburški oblasti. Primerljivi so z angleškim legendarnim Robin Hoodom in njegovimi veselimi možmi, ki so kradli bogatim (ki so, kot v primeru hajdukov, bili tudi tuji okupatorji) in dajali revnim, medtem ko so tudi kljubovali domnevno nepravičnim zakonom in oblasti.
Haduki 17., 18. in 19. stoletja so bili običajno toliko gverilci proti otomanski vladavini, kot so bili razbojniki in cestni roparji ki niso prežali le na Otomane in njihove lokalne predstavnike, ampak tudi na lokalne trgovce in popotnike. Zato se lahko izraz nanaša tudi na vsakega roparja in ima negativen pomen.[2][3]