Govornik (kip)

Govornik je bronast kip, znan tudi kot L 'Arringatore (italijanščina) ali Aulus Metellus (latinščina), Aule Meteli (etruščansko). Kip je bil izdelan iz brona v poznem 2. ali v začetku 1. stoletju pr. n. št. in je etruščanska umetnina. ^[1] Aulus Metellus je bil etruščanski senator v rimski republiki, izvirno iz Perugie ali Cortone. ^[2] Kip je bil najden leta 1566, o natančni lokaciji še razpravljajo, vendar se vsi viri strinjajo, da je bil kip najden bodisi v ali okoli Trazimenskega jezera v pokrajini Perugia na meji med Umbrijo in Toskano ^[3], 177 kilometrov od Rima.

Govornik (Aule Meteli)
Umetnik	kipar neznan
Leto	110-90 pr. n. št.
Vrsta	bron
Mere	179 cm
Kraj	Narodni arheološki muzej, Firence

Opis

Kip Govornika je 179 cm visok (ali 5' 8" po cesarskih merah). Kip nosi skromno (exigua) togo preatexta, ki je sestavljena iz kratkih rokavov pod tesno prilegajočo se togo, ki je obrnjena čez levo roko in ramo pri čemer desna roka miruje. Obšiv se začne nad levim gležnjem in se diagonalno premakne navzgor na desno. ^[4] Kip nosi tudi čevlje, imenovane calceus senatorius, ki so jih nosili senatorji in visoki sodniki in jih je odlikovalo rdeče usnje. ^[5] Kip stoji v kontrapost položaju z eno nogo, ki podpira večino kipa. ^[6] Usta ima odprta, kar namiguje da govori, s pogledom uprtim naprej. Leva roka počiva ob strani, rahlo dvignjena in malo odpre, medtem ko je desna roka iztegnjena, v komolcu rahlo upognjena, z odprto dlanjo in razširjenimi prsti.

Napis

Na kipu Govorca je napis napisan v etruščanskem jeziku. Napis se glasi: AULEŚI METELIŚ VE[LUS] VESIAL CLENŚI CEN FLEREŚ TECE SANŚL TENINE TUTHINEŚ CHISVLICŚ^[7] (»V čast Aule Meteli, sina Vela in Vesija, je Tenin (?) postavil ta kip kot votivni darilo za Sans po posvetovnje z državljani«). ^[8]

Namen

Kip Govornika je bil izdelan z namenom votivne daritve. Votivni dar je predmet katerega koli boga panhelenske religije kot plačilo za uspešno izpolnitev molitve. Ta predmet bi lahko bil karkoli, od ročno izdelanega kipa ali, če je darilo bogato, naročenega kipa. ^[9] Zamisel o tem, da je kip votivni dar, je predmet razprav in nekateri zgodovinarji pravijo, da je bil to častni kip, namenjen javnemu ogledu in ne daritev bogovom.

Obstaja nekaj razprav o družini, ki je prvotno imela kip in socialno-ekonomski položaj omenjene družine. Spivy in drugi viri navajajo, da je kip Aulus Metellus pripadal bogati družini, ker je kip izdelan iz dragega materiala bron) in dobre izdelave. ^[10] Shiell navaja, da je kip pripadal bolj povprečni rimski družini, a je ta trditev v veliki meri domnevna brez dokazov.

Galerija

• 
  Detajl napisa
• 
  Detajl napisa
• 
  Detajl glave
• 
  Detajl leve roke

Sklici

1. 1913-1982., Janson, H. W. (Horst Woldemar), (2004). History of art : the Western tradition. Janson, Anthony F. (Rev. 6th izd.). Upper Saddle River, N.J.: Pearson/Prentice-Hall. ISBN 9780131828957. OCLC 51460547.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava) Vzdrževanje CS1: številska imena: seznam avtorjev (povezava)
2. Spivey, Nigel (1997). Etruscan Art. Thames and Hudson Ltd London. str. 174–176. ISBN 0-500-20304-0.
3. Curry, Virginia (2012). Familia in Eternam: The Intimate Imagery of The Egalitrian Etruscan Couple. ProGuest LLC. str. 88–90.
4. Hughes, Lisa (Januar 2001). REMEMBERING THE DEAD: THE LIBERTI OF LATE REPUBLICAN MUNICIPALITIES AND COLONIES OF ITALY. str. 93–94.
5. Carlson, Mark (2002). Footwear of the middle ages.
6. Shiell, William (Maj 2003). Reading Acts the Lector and the Early Christian Audience. Waco Texas: ProQuest.
7. Corpus Inscriptionum Etruscarum CIE 4196; Thesaurus linguae etruscae TLE 651
8. Koen, Wylin (2000). Il verbo etrusco: ricerca morfosintattica delle forme usate in funzione verbale. str. 112.
9. Mikalson, Jon (2009). Ancient Greek Religion. str. 1–31.
10. Jessup, Erin (2012). Dental Disease in Roman Period Individuals from the Sodo and Terontola, in the Territory of Cortona, Italy. HeritageBranch. str. 33–34. ISBN 978-0-494-90758-0.

Literatura

• Giuliano Bonfante, Larissa Bonfante: The Etruscan Language. An Introduction. 2. Auflage. Manchester University Press, Manchester/New York 2002, ISBN 0719055407, S. 92 und 182–183.
• Friederike Bubenheimer-Erhart: Die Etrusker. Philipp von Zabern, Darmstadt 2014, ISBN 9783805348058, S. 10–13 und 136–138.
• Nancy Thomson de Grummond (Hrsg.): Encyclopedia of the History of Classical Archaeology. Routledge, New York 1996, ISBN 188496480X, S. 86, 445 und 1137.
• Tobias Dohrn: Der Arringatore. Bronzestatue im Museo Archeologico von Florenz. Gebr. Mann Verlag, Berlin 1968.
• Ranuccio Bianchi Bandinelli (Hrsg.): Enciclopedia dell’Arte Antica, Classica e Orientale. Treccani, Rom 1973, Band I, S. 681–682. (online)
• Peter Scholz, Johannes Süßmann (Hrsg.): Adelsbilder von der Antike bis zur Gegenwart. Oldenburg Verlag, München 2013, ISBN 9783486716320, S. 40–43

Zunanje povezave