Emakimono
japonski ilustrirani zvitki / From Wikipedia, the free encyclopedia
Emakimono (絵巻物, lit. »slikovni zvitek«, tudi emaki-mono) ali emaki (絵巻) je ilustriran vodoravni sistem pripovedi poslikanih ročnih zvitkov, ki sega v obdobje Nara (710–794 n. št.) na Japonskem. Japonski emakimono, ki je sprva kopiral svoje veliko starejše kitajske dvojnike v slogu, je v naslednjih obdobjih Heian (794–1185) in Kamakura (1185–1333) razvil svoj lasten poseben slog. Izraz emakimono se torej nanaša samo na japonske naslikane pripovedne zvitke.
Tako kot v kitajskih in korejskih zvitkih tudi emakimono združujejo kaligrafijo in ilustracije, ki so naslikane, narisane ali vtisnjene na dolge zvitke papirja ali svile, ki včasih merijo več metrov. Bralec po malem odvija zvitek in razkrije zgodbo, kot se mu zdi primerno. Emakimono so torej knjigam podoben pripovedni žanr, ki razvija romantične ali epske zgodbe ali ilustrira verska besedila in legende. Ta japonska dela, popolnoma zasidrana v slogu jamato-e (大和絵), so predvsem vsakdanja umetnost, osredotočena na človeka in občutke, ki jih posreduje umetnik.
Čeprav so bili že prvi emakimoni iz 8. stoletja kopije kitajskih del, se je emakimono japonskega okusa pojavil od 10. stoletja na cesarskem dvoru Heian, predvsem med aristokratskimi damami z uglajenim in samotnim življenjem, ki so se posvečale umetnosti, poeziji, slikarstvu, kaligrafiji in literaturi. Vendar pa iz obdobja Heian ni ohranjenl noben emakimono, najstarejše mojstrovine pa segajo v »zlato dobo« emakimona v 12. in 13. stoletju. V tem obdobju so tehnike kompozicije postale zelo dovršene, teme pa so bile še bolj raznolike kot prej, saj so obravnavale zgodovino, religijo, romance in druge znane zgodbe. Pokrovitelji, ki so sponzorirali nastanek teh del, so bili predvsem aristokrati in budistični templji. Od 14. stoletja je žanr postal bolj obroben in se umaknil novim gibanjem, ki so nastala predvsem iz zen budizma.
Slike emakimono večinoma pripadajo slogu jamato-e, za katerega so značilni motivi iz japonskega življenja in pokrajine, uprizoritev človeka ter poudarek na bogatih barvah in dekorativnem videzu. Format dolgih zvitkov omejene višine zahteva reševanje najrazličnejših kompozicijskih problemov: najprej je treba narediti prehode med različnimi prizori, ki spremljajo zgodbo, izbrati zorni kot, ki odraža pripoved in ustvariti ritem, ki najbolje izraža občutke in čustva trenutka. Na splošno tako obstajata dve glavni kategoriji emakimona: tista, kjer se izmenjujeta kaligrafija in slika, pri čemer vsaka nova slika ilustrira prejšnje besedilo, in tista, ki predstavlja neprekinjene slike, ki jih besedilo ne prekinja, kjer različni tehnični ukrepi omogočajo tekoče prehode med prizori.
Danes emakimono ponuja edinstven zgodovinski vpogled v življenje in navade Japoncev, vseh družbenih slojev in vseh starosti, v zgodnjem srednjem veku. Nekaj zvitkov se je ohranilo nedotaknjenih, približno 20 pa jih je zaščitenih kot nacionalni zaklad Japonske.