El Niño
From Wikipedia, the free encyclopedia
El Niño - južna oscilacija (angleško El Niño-Southern Oscillation, krajše tudi ENSO) je globalno razširjen pojav na stičišču zraka in morja. Tako kot La Niña, je to pojav nihanja temperature na vodni gladini v zahodnem delu Tihega oceana. Ime El Niño v španščini pomeni dobesedno »deček«, pisana z veliko začetnico se ta beseda sicer nanaša na Jezusa kot otroka, tako ime pa je pojav dobil zato, ker je običajno opazen na zahodni obali Južne Amerike v času božiča.[1] Skladno s tem La Niña pomeni »deklica«. Pojav je leta 1923 prvič opisal Gilbert Thomas Walker, po katerem je poimenovano tudi kroženje vode (Walkerjevo kroženje) in še nekateri drugi pojavi v zvezi z ENSO.
El Niño s seboj prinaša poplave, sušo in druge vremenske motnje. Ravno to pa so glavni razlogi, zakaj se znanstveniki tako trudijo, da bi pojav lahko napovedali. Vsaj nekaj korakov proti tem cilju je uspelo narediti znanstvenikoma Stephenu Zebiaku in Marku Canu.[2] Tople in s hranili revne vodne mase, ki jih prinaša pojav ob zahodnih obalah Južne Amerike, negativno vplivajo na ribolov, s tem pa na prehransko oskrbo ljudi ob obalah. Večinoma so posledice zgolj lokalne, saj traja otoplitev le nekaj tednov na leto, ob daljšem trajanju pa opazno prizadene celotno globalno trgovino z morsko hrano.
Pojavlja se na vsake 3 do 8 let po vsem svetu, tako v Tihem kot v Atlantskem in Indijskem oceanu. Je najbolj znan vremenski pojav, ki ga ni mogoče napovedati. Od leta 2000 so ga opazili večkrat, v letih 2002–03, 2004–05, 2006–07 in 2009–10.[3] Močnega El Niña ni bilo vse od leta 1998.[4] Nove zmožnosti za napovedovanje tega pojava bi imele velike sociološko-ekonomske posledice. Ker je El Niño običajen del Zemljinega ozračja, je popolnoma mogoče, da na intenzivnost njegovega pojavljanja vpliva tudi globalno segrevanje.