Zunajosončni planet
kateri koli planet zunaj Osončja / From Wikipedia, the free encyclopedia
Zúnajosónčni planét (ízvenosónčni ~, ekstrasolárni ~ ali eksoplanét) je planet, ki kroži okrog druge zvezde kot je Sonce, in tako ne pripada Osončju.
O obstoju zunajosončnih planetov so že dolgo razmišljali, vendar do 90-ih let 20. stoletja niso našli nobenega planeta, ki bi krožil okrog zvezde z glavnega niza. Odkritje zunajosončnih planetov, čeprav je večina odkritih plinskih velikanov, je povečalo odprto vprašanje zunajzemeljskega življenja. Od leta 2002 so vsako leto odkrili več kot dvajset zunajosončnih planetov. Trenutno ocenjujejo, da ima vsaj 10 % Soncu podobnih zvezd planete, resnična vrednost pa je lahko še višja. Številčna ocena je vsaj 100.000.000.000 planetov (v naši galaksiji). Do 1. junija 2023 so odkrili in potrdili 5388 zunajosončnih planetov v 3979 planetnih sestavih.[1] Nekateri sistemi imajo celo več kot en planet; gre torej za mnogo-planetne sestave. Omeniti velja dva planetna sestava, ki po številu planetov izrazito izstopata. To sta:
- HD 10180 z najmanj 6-imi planeti in
- 55 Raka A z najmanj 5-imi planeti (domnevno 7).
Znani zunajosončni planeti so člani planetnih sestavov in krožijo okrog zvezde. Poročali so tudi o telesih, ki se gibljejo prosto (planemih, oziroma klateških planetih), in ne krožijo okrog nobene zvezde. Za takšna telesa ne velja delovna definicija planeta, ki jo je sprejela Mednarodna astronomska zveza, in tudi njihov obstoj še ni potrjen.
Večina teh planetov je zelo blizu matične zvezde, ki so po večini po astronomskih merilih zelo podobne Soncu. Gre za preprosto dejstvo, da so se astronomi usmerili le na tiste zvezde, ki naj bi imele zelo podobne lastnosti kot naše Sonce, ter z njim Zemlja, in s tem vsaj malo možnosti, da bi se lahko na nekaterih od njihovih planetov razvilo inteligentno življenje. Ker so ti planeti zelo blizu matičnega sonca, so to razbeljene plinske krogle. Imajo lahko kamnito sredico s primesmi železa in silicija. Ker so zelo blizu matični zvezdi, lahko astronomi v še doglednem času odkrijejo njeno opletanje, ki je v velikostnem razredu nekaj metrov v sekundi, po navadi pa imajo tudi sočasno tirnico, kar pomeni, da se vrtijo tako, da zvezdi kažejo eno lice. Obstajajo zelo majhne razlike, ki izhajajo iz dejstva, da so bolj ali manj podobni podatkom o Merkurju in Veneri. Pri našem Merkurju, ki Sonce obkroži v približno 88 dneh, traja njegov dan dlje, kot njegovo leto. Pri Veneri, katere magnetno polje je obrnjeno skoraj za 180 stopinj, pa traja en njen dan 243 Zemljinih dni. Trenutni rekord planetarnega leta, torej ene revolucije planeta je 20 ur pri planetu, ki je približno 1,5 krat bolj masiven od Zemlje, pa vendar je njegovo površje vroče 2000 stopinj Kelvina in je zato bolj podoben peklu, kot pa Zemlji.
Ker kažejo njihovim matičnim zvezdam eno stran, tam vladajo temperature, pri katerih začno izhlapevati kovine v kovinske pare. Pri vseh teh zvezdnih zunajosončnih planetnih sestavov gre še za eno zanimivost: za vprašanje njihovega nastanka. Ker so bili prvotno zelo daleč od zvezde, so se gledano v absoltunem smislu »selili« kar zelo hitro in pri tem zaradi plimskih sil raztrgali vse kamnite svetove in se končno ustalili na krožnih tirnicah z majhno izsrednostjo. Čeprav to vprašanje še ni dobro pojasnjeno, obstaja že kar nekaj modelov, kako bi lahko zvezda privlačila te oddaljene svetove. Ko zvezda postane zadostna za stek jedrskih zlivanj, se njena gravitacija močno poveča. Protozvezde pri tem oddajajo v vesoljski prostor curke vroče plazme ob polih. Mogoče gre tudi za vpliv med gibanjem planeta okrog njegove osi in ta proces traja, dokler se vrtenja planeta ne sinhonizira, popolnoma uskladi z lastnim gibanjem. Tedaj po navadi začne zvezda gnetiti plinastega orjaka, ki postane podoben kometu, saj izredno hitro izgublja maso (predvsem pline), vse dokler ne preostane le še kamnito-kovinska sredica. Te kamnite sredice, ki ostanejo kot posledica tega izparevanja, pa imajo maso najmanj 4 Zemelj, kar je dovolj, da skalnat planet ohrani ozračje iz vodika in helija. V tipičnem primeru pa imajo skalnate epistelarne superzemlje maso od 12 do 15 Zemelj.