Drobirski tok
From Wikipedia, the free encyclopedia
Drobirski tok je gravitacijski (hiperkoncentriran) tok mešanice zemljin, hribin (skal) vode in/ali zraka, ki je sprožen z nastankom plazu pri velikem vtoku vode.[1]
Pri potovanju drobirskega toka nastane po dolini oz. grapi rana v obliki kače. Tok lahko erodira dno in boke doline, na svoji poti odnaša predmete in ustvari debele, blatne obloge na dnu doline. Končna oblika odloženega materiala je podobna jeziku z velikimi skalami na njem. Dodatno dvigovanje toka v boke lahko povzročajo centrifugalne sile. Običajno ima v razsutem stanju gostoto, primerljivo s tisto pri skalnih plazovih in drugih vrstah plazov (približno 2000 kilogramov na kubični meter), vendar zaradi razširjenega utekočinjanja sedimenta z visokimi pornimi pritiski povzroča, da lahko teče skoraj tako kot voda. [2] Drobirski tok, ki pada skozi kanal, pogosto doseže hitrosti, ki presegajo 10 metrov na sekundo (več kot 36 kilometrov na uro), nekateri veliki tokovi so dosegli tudi veliko večje hitrosti. Drobirski tokovi z volumni segajo do okoli 100.000 kubičnih metrov, pogosto se pojavljajo v gorskih regijah po vsem svetu. Največji prazgodovinski tokovi so imeli količine, ki so presegale 1 milijardo kubičnih metrov (to je 1 kubični kilometer). Rezultat njihovih visokih koncentracij sedimentov in hitrosti je lahko zelo poguben.
Pomembnejši nesreče zaradi drobirskih tokov v dvajsetem stoletju, kjer je bilo več kot 20.000 smrtnih žrtev, so bile v Armero, Kolumbija leta 1985 in deset tisoč v državi Vargas v Venezueli leta 1999.
Zemeljski plaz Stože pod Mangartom, ki se je prvič sprožil 15. novembra 2000 in drugič 17. novembra, je kot murasti ali drobirski tok prizadel 4 km oddaljeno vas Log pod Mangartom. V dolino je zgrmelo dobrih 1,5 milijona kubičnih metrov materiala, ki se je ob obilnem deževju, zaradi prepojenosti, utekočinil in splazel.