![cover image](https://wikiwandv2-19431.kxcdn.com/_next/image?url=https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/5/59/Dracunculus_medinensis.jpg/640px-Dracunculus_medinensis.jpg&w=640&q=50)
Drakunkuloza
From Wikipedia, the free encyclopedia
Drakunkulóza, imenovana tudi bolezen gvinejskega črva (angl. guinea worm disease - GWD), je okužba s črvom Dracunculus medinensis. Prizadeta oseba se okuži s pitjem vode, ki vsebuje vodne bolhe, okužene z ličinkami zajedavca.[1] Bolnik sprva ne kaže nobenih simptomov.[2] Približno čez eno leto oseba dobi boleč in pekoč občutek, ko samica črva naredi žulj v koži, običajno na spodnji okončini.[1] V teku nekaj tednov pride črv na plano iz kože.[3] V tem času je prizadetemu težko hoditi ali delati.[2] Zelo neobičajno je, da bi bolezen povzročila smrt.[1]
Drakunkuloza | |
---|---|
![]() | |
Bolniku se gvinejski črv odstrani iz noge tako, da se zajedavca navija na vžigalico. | |
Specialnost | infektologija, helmintologija, tropska medicina ![]() |
Simptomi | bolečina v mišicah, vročina, slabost, bruhanje, srbenje, urtikarijski alergijski izbruh ![]() |
Klasifikacija in zunanji viri | |
MKB-10 | B72 |
MKB-9 | 125.7 |
DiseasesDB | 3945 |
eMedicine | ped/616 |
MeSH | D004320 |
Pri ljudeh je edini znani vzrok okužba s črvom Dracunculus medinensis.[2] Črv meri v širino približno 1–2 mm, odrasla samica pa lahko doseže tudi od 60 do 100 cm dolžine; samci so z 12–29 cm veliko krajši.[1][2] Ličinke lahko izven človeka preživijo do tri tedne,[4] v tem času jih morajo zaužiti vodne bolhe, da se lahko dalje razvijejo.[1] Ličinka lahko v vodni bolhi preživi samo do štiri mesece.[4] Tako mora zajedavec vsako leto okužiti ljudi, da se na prizadetem območju lahko obdrži.[5] Diagnozo bolezni je običajno mogoče narediti na podlagi znakov in simptomov bolezni.[6]
Bolezen se preprečuje z zgodnjo diagnozo, po odkritju pa se poskrbi za to, da rana ne pride v stik s pitno vodo, da se zajedavec ne more širiti. Drugi ukrepi se tičejo boljšega dostopa do pitne vode, kot je filtriranje vode, če ni čista.[1] Filtriranje skozi krpo pogosto zadošča.[3] Onesnažena pitna voda se lahko čisti s kemikalijo temefos, ki ubija ličinke. Za bolezen ni zdravila ali cepiva.[1] Črv se lahko počasi odstrani tekom tednov z navijanjem na palčico. Razjede zaradi črva se lahko okužijo z bakterijami. Bolečina lahko traja še več mesece po tem, ko je bila glista odstranjena.[2]
Leta 2015 so poročali o 22 primerih bolezni.[7] To je občuten padec od 3,5 milijona primerov v letu 1986.[2] Bolezen je trenutno prisotna samo v 4 državah v Afriki, občutno manj kot 20 držav v 80-ih letih 20. stoletja.[1][7] Verjetno bo to prva parazitska bolezen, ki se bo po celem svetu izkoreninila.[8] Bolezen medinskega črva je znana že iz antičnih časov.[2] Omenjena je v egiptovskem priročniku za zdravnike (papirus Ebers) iz leta 1550 pred našim štetjem.[9] Ime drakunkuloza izhaja iz latinskega opisa kot »napad zmajčkov«,[10] ime »gvinejski črv« pa se je pojavilo, ko so Evropejci v 17. stoletju naleteli na bolezen v Gvineji na obali Zahodne Afrike[9] Za druge vrste nematod iz rodu Dracunculus je znano, da okužijo različne sesalce, ljudi pa najverjetneje ne okužijo.[11] [12] Bolezen uvrščamo med zapostavljene tropske bolezni.[13]