Chinoiserie
From Wikipedia, the free encyclopedia
Chinoiserie (francoska izgovorjava: [ʃinwazʁi]; prevzeta beseda iz francoske chinoiserie, iz kitajske chinois; poenostavljeno kitajsko: 中国 风; tradicionalno kitajsko: 中國 風; pinjin: žōnguófēng; dob. 'kitajski slog') je evropska interpretacija in posnemanje kitajskih in vzhodnoazijskih umetniških tradicij, zlasti v dekorativni umetnosti, vrtnem oblikovanju, arhitekturi, literaturi, gledališču in glasbi.[1] Estetika Chinoiserie je bila izražena na različne načine, odvisno od regije. Priznanje gre orientalizmu, ki je kulture Daljnega vzhoda proučeval z zgodovinskega, filološkega, antropološkega, filozofskega in religioznega vidika. Ko se je prvič pojavil v 17. stoletju, se je ta trend populariziral v 18. stoletju zaradi porasta trgovine s Kitajsko in vzhodno Azijo.[2]
Chinoiserie je kot slog povezan z rokokojem.[3] Za oba sloga je značilna bujna dekoracija, asimetrija, osredotočenost na materiale ter stilizirano naravo in teme, ki se osredotočajo na prosti čas in užitek. Chinoiserie se osredotoča na teme, za katere so Evropejci iz kolonialne dobe mislili, da so tipične za kitajsko kulturo.