Belšazar
From Wikipedia, the free encyclopedia
Belšazar (biblijsko hebrejsko בלשאצר, Baltazar, akadsko Bēl-šarra-uṣur, Bel ščiti (varuje) kralja[4] grško Baltazar[5]) je bil babilonski princ, sin zadnjega kaldejskega kralja Nabonida, * 6. stoletje pr. n. št., † 539 pr. n. št., Babilonija
Bēl-šarra-uṣur | |
---|---|
Sovladar Babilonije | |
Vladanje | 550-539 pr. n. št. [1] |
Predhodnik | Nabonid |
Naslednik | Kir II. Veliki |
Rojstvo | 580 pr. n. št.[2] |
Smrt | 539 pr. n. št.[2] Babilonija |
Oče | Nabonid |
Mati | morda Nitokris Babilonska [3] |
Med očetovim prostovoljnim izgnanstvom v oazi Tejma je od leta 553 pr. n. št. do 543 pr. n. št. upravljal Novobabilonsko cesarstvo. Po očetovi vrnitvi je dobil nalogo, da brani mesto Babilon pred Perzijci. Leta 539 pr. n. št. je bil oče v bitki pri Opisu poražen, Belšazar ujet, mesto Babilon pa prisiljeno k vdaji.
V Danielovi knjigi je prikazan kot sprevržen in ohol vladar, ki je tlačil zasužnjene Jude. V 5. poglavju knjige je zgodba, da je med veliko gostijo neznana roka na zid palače v aramejskem klinopisu napisala tajne besede mene, mene, tekel, upharsin, ki jih Belšazarjevi učenjaki niso znali razložiti. Za razlago so prosili Daniela, ki je besede razložil kot božjo napoved propada Babilonije.
Belšazar je omenjen tudi na Nabonidovem valju in v Nabonidovi kroniki.