Baltski ščit
From Wikipedia, the free encyclopedia
Baltski ščit, tudi Baltiški ščit[1] (ali fenoskandijski ščit) je del zemeljske skorje, ki pripada vzhodnoevropskemu kratonu in predstavlja velik del Fenoskandije, severozahodne Rusije in severnega Baltskega morja. Sestavljajo ga večinoma arhajski in proterozojski gnajsi ter pas zelenega kamna, ki so bili s tektonsko aktivnostjo podvrženi številnim deformacijam. Vsebuje najstarejše kamnine evropske celine z debelino 250-300 km.
Baltski ščit je razdeljen na pet provinc: provinco Svekofenijska in Svekonorveška (ali jugozahodni gnajs) v Fenoskandiji ter provinco Karelija, Belomorska in Kola v Rusiji. Slednje tri so nadalje razdeljene na več blokov in kompleksov in vsebujejo najstarejšo kamnino, staro 2500–3100 Ma (milijonov let). Najmlajše kamnine pripadajo svekonorveški provinci, stari 900-1700 Ma.
Baltski ščit, ki je bil prej del starodavne celine, se je zaradi trkov s sosednjimi deli skorje povečal. Gore, ki so jih ustvarili ti tektonski procesi, so od takrat erodirali do temeljev, regija je danes večinoma planotasta. S petimi zaporednimi pleistocenskimi poledenitvami in poznejšimi umiki je bil Baltski ščit očiščen pred prekrivajočimi se usedlinami, tako da so ekspanzivna območja (večina v Skandinaviji) izpostavljena. To je pomembno za geofizike, ki preučujejo geološko zgodovino in dinamiko vzhodne Evrope.
Čiščenje in stiskanje Baltskega ščita z ledeniškimi gibanji je ustvarilo številna jezera in potoke na območju, zemlja pa je zadržala le tanko plast peščenih usedlin, zbranih v depresijah in ozerjih. Večina tal je sestavljena iz morene, sivkasto rumene mešanice peska in kamenja s tanko plastjo humusa na vrhu. Obsežni gozdovi s skoraj izključno tremi vrstami bora, smreke in breze prevladujejo nad pokrajino in jasno razmejujejo njene meje. Tla so kisla in skoraj nimajo karbonatov, kot je apnenec. Čiščenje starih ledenikov in kislost tal so uničili vse paleentološko zanimive materiale, na primer fosile.
Baltski ščit daje pomembne industrijske minerale in rude, kot so železo, nikelj, baker in kovine iz platinske skupine. Zaradi podobnosti s Kanadskim ščitom in kratoni v južni Afriki in zahodni Avstraliji, je bil Baltski ščit že dolgo domneven vir diamantov in zlata. Trenutno velja, da je osrednji Laponski zeleni pas na severu neraziskano območje, ki bi lahko imelo potencialna nahajališča zlata.
Nedavna raziskovanja so razkrila veliko število diamantnih kimberlitov na polotoku Kola in (morda obsežna) nahajališča zlata na Finskem.