Humus
From Wikipedia, the free encyclopedia
Humus je vrhnja plast prsti, ki nastane z razgradnjo organskih snovi v plasti rastlinskega opada. Humus je sestavljen iz amorfnih organskih delcev, kateri imajo veliko specifično površino ter imajo sposobnost absorbirati katione in vodo, hkrati pa povezujejo delce tal v strukturne skupke. Strokovni izraz procesa nastajanja humusa se imenuje humifikacija. Ta proces je mogoč zaradi delovanja organizmov, ki živi v zemlji in zaradi kemične reakcije, ki poteka v njem. Humus nastane kot končni produkt humifikacije.
Humus zaradi številnih možnosti sinteze ni kemično definirana snov in ima heterogeno sestavo. Glede na proces spajanja molekul v verige-polimere, barvo, razmerje C:N, topnost v raznovrstnih topilih ločimo tri glavne skupine humusnih snovi:
- fulvo-kisline
- huminske kisline
- humin
Na podlagi deleža zgoraj navedenih spojin ločimo humus v več vrst:
- surovi humus ali trhlina
- sprstenina
- humati in huminske kisline
Predhodna oblika humusa se imenuje prhlina. Trhlino srečamo v acidofilni vegetaciji, nastaja v kislem okolju v odsotnosti kalcijevih in magnezijevih ionov (stelja iglavcev, resa). Ima značilen kisel vonj po gljivah in vsebuje pretežni delež fulvo kislin. Sprstenina je oblika blagega, dobro preperelega humusa, ki je zasičen z bazami v biološko aktivnih tleh. Oblika humusa je tudi šota (v Sloveniji najbolj zastopana v krajinskem parku Ljubljansko barje), ki nastaja v okolju s prekomerno vlažnostjo in v večinsko abiotskih razmerah.
V hortikulturi obstaja kriterij glede deleža organskih snovi (humusa) glede na poimenovanje tal in prsti. Humozna tla vsebujejo do 4 % humusa. Mineralna tla vsebujejo manj kot 1% humusa. Največji delež humusa več kot 30 % imajo organska tla.