Aragonska križarska vojna

Aragonska križarska vojna je bila del večje vojne Sicilskih večernic. Vojno leta 1284 in 1285 je razglasil papež Martin IV. proti aragonskemu kralju Petru III., ki je malo pred tem osvojil Sicilijo. Papež je Petra III. uradno odstavil z obrazložitvijo, da je Aragonija papeški fevd, ki ga je Svetemu sedežu predal Petrov stari oče Peter II. Martin je Aragonijo podaril Petrovemu nečaku, grofu Karlu Valoijskemu, sinu francoskega kralja Filipa III.

Aragonska križarska vojna
Del križarskih vojn in Sicilskih večernic
Freska iz gradu Cardona, ki prikazuje obleganje Girone leta 1285, zdaj v Narodnem muzeju umetnosti Katalonije
Datum 1284–1285 Prizorišče Kneževina Katalonija Izid aragonska zmaga
Udeleženci
Francosko kraljestvo Kraljevina Majorka Kraljevina Navarra Genovska republika	Aragonska krona
Poveljniki in vodje
Filip III. Francoski Karel Valoijski Jakob II. Majorški	Peter III. Aragonski Roger de Lauria

Križarska vojna je kmalu povzročila državljansko vojno v Aragoniji, saj se je Petrov brat, kralj Jakob II. Majorški, pridružil Francozom. Jakob je podedoval grofijo Roussillon in tako stal med gospostvoma francoskega in aragonskega monarha. Peter je kot mlajši sin nasprotoval Jakobovi dediščini in je v križarski vojni občutil posledice tega rivalstva.

Za obrambo meje z Navarro, ki ji je vladal Filip Lepi, sin kralja Filipa III., je bil zadolžen Petrov najstarejši sin, bodoči kralj Alfonz III. Peter se je bal obsežne invazije iz Navare, vendar se je zgodilo le nekaj čezmejnih napadov. Navarski kralj se je pridružil glavnini napadalne vojski pod vodstvom svojega očeta.^[1]

Leta 1284 je prva francoska vojska pod vodstvom Filipa III. in Karla Valoijskega vstopila v Roussillon. V vojski je bilo 16.000 konjenikov, 17.000 samostrelcev in 100.000 pešcev. V južnih francoskih pristaniščih je bilo 100 ladij. Vojska je imela uradno Jakobovo podporo, lokalno prebivalstvo pa se je kljub temu dvignilo proti njej. Mesto Elne je pogumno branil tako imenovani Bâtard de Roussillon (Bastard iz Roussillona), nezakonski sin Nuña Sáncheza, pokojnega grofa Roussillona. Francoska vojska ga je nazadnje premagala in kljub prisotnosti papeških legatov požgala mestno stolnico. Vse prebivalce, razen Bâtarda, so pobili. Bâtard je kot ujetnik spremljal napredujoče kraljeve sile.

Leta 1285 se je Filip III. utaboril pred Girono, da bi jo oblegal. Odpor je bil močan, a je bilo mesto kljub temu zavzeto. Karel Valoijski je bil tam okronan, vendar brez dejanske krone. 28. aprila je kardinal Jean Cholet grofu namesto krone na glavo nadel svoj klobuk, zaradi česar je Karel dobil posmehljiv vzdevek roi du chapeau (kralj s klobukom).

Premiki aragonskih križarjev

Francozi so kmalu doživeli preobrat, ko je Roger de Laurie, admiral Petra III., v bitki pri Les Formigues porazil in uničil francosko ladjevje. Francosko kopensko vojsko je prizadela epidemija griže. Zbolel je tudi Filip III. Prestolonaslednik Filip IV. se je začel s Petrom III. pogajati za prost prehod kraljeve družine preko Pirenejev. Njegovi vojski prehod ni bil dovoljen in je bila v bitki pri Col de Panissars zdesetkana. Francoski kralj je v Perpignanu zaradi bolezni umrl. Pokopan je bil v narbonnski stolnici, Kmalu za njim je umrl tudi Peter III.

Posledice

Zgodovinar H. J. Chaytor je aragonsko križarsko vojno opisal kot "morda najbolj nepravičen, nepotreben in katastrofalen podvig, ki se ga je kadarkoli lotila kapetska monarhija". W. C. Jordan je odgovornost zanjo pripisal Filipovemu nasprotovanju papeževemu vmešavanju v francosko zunanjo politiko, kar je imelo dolgoročne posledice za Evropo. Posledice križarske vojne so bile v Franciji majhne, Majorka kot neodvisna država pa je bila opustošena. Alfonz III. Asturski je v naslednjih letih k svojemu kraljestvu priključil Majorko, Ibizo in Menorko. Leta 1295 je Sporazum iz Anagnija vrnil otoke Jakobu, Sporazum iz Tarascona iz leta 1291 pa je Aragonijo uradno vrnil Alfonzu in odpravil prekletstvo Cerkve.

Sklic

1. Antonio Zaldívar. "Emphasizing Royal Orders Using the Romance Languages: An Example of Strategic Codeswitching in the Crown of Aragon's Thirteenth-century Royal Chancery". V Yuen-Gen Liang and Jarbel Rodriguez (ur.). Authority and Spectacle in Medieval and Early Modern Europe: Essays in Honor of Teofilo F. Ruiz. Routledge, 2017. str. 73–83.

Viri

• Bisson, Thomas N. (1986). The Medieval Crown of Aragon: A Short History. Oxford: Clarendon.
• Chaytor, Henry J. (1933). A History of Aragon and Catalonia. London: Methuen.
• Cingolani, Stefano Maria (2009). »El comte Ponç Hug V i la invasió francesa de 1285«. Mot So Razo. 8: 27–40. doi:10.33115/udg_bib/msr.v8i0.1452.
• Jordan, William C. (2003). Europe in the High Middle Ages. London: Viking. ISBN 9780670032020.
• Pasquier, Félix (1892). »Cession définitive du Val d'Aran à l'Aragon«. Revue de Comminges. 7: 101–13.
• Runciman, Steven (1958). The Sicilian Vespers: A History of the Mediterranean World in the Later Thirteenth Century. Cambridge: Cambridge University Press.
• Strayer, Joseph R. (1953). »The Crusade against Aragon«. Speculum. 28 (1): 102–13. doi:10.2307/2847183. JSTOR 2847183. S2CID 162708245.
• Strayer, Joseph R. (1969). »The Political Crusades of the Thirteenth Century« (PDF). V R. L. Wolff; H. W. Hazard (ur.). The Later Crusades, 1189–1311. A History of the Crusades, Volume, II. Madison, WI: University of Wisconsin Press. str. 343–75. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 13. marca 2024. Pridobljeno 18. marca 2023.
• Strayer, Joseph R. (1980). The Reign of Philip the Fair. Princeton, NJ: Princeton University Press.