Anuradhapursko kraljestvo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Anuradhapursko kraljestvo (sinhalsko අනුරාධපුර රාජධානිය, tamilsko அனுராதபுர இராச்சியம்), imenovano po glavnem mestu, je bilo prvo ustanovljeno kraljestvo v starodavni Šrilanki in pri Singhalcih. Ko ga je kralj Pandukabhaya ustanovil leta 377 pr. n. št., se je kraljeva oblast razširila po vsej državi, čeprav se je občasno pojavilo nekaj samostojnih področij, ki so postajale vse bolj številna do konca kraljestva. Kljub temu pa je bil kralj v Anuradhapuri razglašen za najvišjega vladarja države skozi celotno obdobje obstoja. Budizem je imel v tem obdobju pomembno vlogo, vplival na kulturo, zakonodajo in način upravljanja. [2] Družba in kultura sta bili korenito spremenjeni, ko je bila vera vpeljana v času vladanja kralja Devanampiya Tissa; ta kulturna sprememba je bila nadalje okrepljena s prihodom relikvije Budovega zoba (v Pali: danta dhātuya) na Šrilanko in s pokroviteljstvom, ki so ga širili njeni vladarji. [3]
Anuradhapursko kraljestvo අනුරාධපුර රාජධානිය
| |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
377 pr. n. št.–1017 | |||||||||
Zastavo je uporabljal Dutthagamani in nadaljnji vladarji.[1] | |||||||||
![]() Glavna pristanišča in mesta Šrilanke v obdobju Anuradhapure. Prikazani so tudi "Rajarata", "Malaya Rata" in "Ruhuna", na katere je bila razdeljena država | |||||||||
Glavno mesto | Anuradhapura 8°21′N, 80°23′E | ||||||||
Skupni jeziki | singalščina | ||||||||
Religija | budizem | ||||||||
Vlada | monarhija | ||||||||
• 377 -367 pr. n. št. | Pandukabhaya | ||||||||
• 982–1017 | Mahinda V. | ||||||||
Zgodovina | |||||||||
• ustanovitev | 377 pr. n. št. | ||||||||
• ukinitev | 1017 | ||||||||
Površina | |||||||||
65.610 km2 | |||||||||
|
Invazije iz južne Indije so bile stalna grožnja skozi celotno obdobje Anuradhapure. Vladarji, kot so Dutthagamani, Valagamba in Dhatusena, so bili pomembni zaradi premagovanja južnih Indijcev in ponovnega nadzora nad kraljestvom. Drugi vladarji, ki so pomembni po vojaških dosežkih so Gajabahu I., ki je začel invazijo proti napadalcem in Sena II., ki je poslal svojo vojsko, da bi pomagal Pandavanskemu princu.
Ker je bilo kraljestvo v veliki meri zasnovano na kmetijstvu, je bila gradnja namakalnih sistemov velik dosežek kraljestva, ki je zagotavljal oskrbo z vodo v suhi coni in pomagal državi rasti predvsem bolj samozadostno. Veliki kralji, predvsem Vasabha in Mahasena, so zgradili velike rezervoarje (zbiralnike) in kanale, ki so ustvarili obsežno in kompleksno namakalno mrežo na območju Rajarata skozi celotno obdobje Anuradhapure. Te konstrukcije so pokazatelj naprednih tehničnih in inženirskih znanj, ki se jih uporabljali za njihovo ustvarjanje. Znamenite poslikave in strukture v Sigiriji, Ruwanwelisaya, Jetavanaramaya in druge velike dagobe, velike zgradbe, kot je Lovamahapaya in religiozna dela (kot so številni kipi Bude) so mejniki, ki prikazujejo napredek tudi v arhitekturi in umetnosti.