![cover image](https://wikiwandv2-19431.kxcdn.com/_next/image?url=https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/a4/Misc_pollen.jpg/640px-Misc_pollen.jpg&w=640&q=50)
Alergijski rinitis
From Wikipedia, the free encyclopedia
Alergijski rinitis je vnetje nosne sluznice zaradi preobčutljivosti na alergene v zraku.[8][6] Kadar nastane zaradi preobčutljivosti za cvetni prah, predvsem trav, ga imenujemo tudi seneni nahod ali sezonski alergijski rinitis.[9] Znaki in simptomi, ki jih povzroča alergijski rinitis, so nahod, kihanje, pordele, srbeče in solzne oči ter zatekanje okoli oči.[1] Izcedek iz nosu je praviloma bister.[2] Simptomi se pogosto pojavijo že v nekaj minutah po izpostavljenosti alergenu ter lahko motijo spanje, zmožnost za delo in pri otrocih zbranost pri pouku.[2] Pri bolnikih, ki so preobčutljivi na cvetni prah, se rinitis pojavlja v značilnih delih leta.[3] Mnogi bolniki z alergijskim rinitisom bolehajo tudi za astmo, alergijskim konjunktivitisom ali atopičnim dermatitisom.[2]
Alergijski rinitis | |
---|---|
Sopomenke | seneni nahod, polenoza |
![]() | |
Pelod različnih vrst rastlin (500-kratna povečava) | |
Specialnost | alergologija |
Simptomi | zamašen nos, kihanje, pordele, srbeče in solzne oči ter oteklina okoli oči[1] |
Običajni začetek | pri starosti 20–40 let[2] |
Vzroki | dedni in okolijski dejavniki[3] |
Dejavniki tveganja | astma, alergijski konjunktivitis, atopični dermatitis[2] |
Diagnostični postopki | na osnovi simptomov, kožni vbodni test, krvni testi na določena protitelesa[4] |
Diferencialne diagnoze | prehlad[3] |
Preventiva | izpostavljenost živalim v otroštvu[3] |
Zdravila | nosni steroidi, antihistaminiki (npr. difenhidramin), natrijev kromoglikat, zaviralci levkotrienskih receptorjev (npr. montelukast), imunoterapija alergije[5][6] |
Pogostost | ~ 20 % (zahodni svet)[2][7] |
Alergijski rinitis povzročajo okolijski alergeni, kot so cvetni prah, živalska dlaka, prah ali plesen.[3] K razvoju alergij doprinesejo tako prirojena nagnjenost kot okolijski dejavniki.[3] Odraščanje na kmetiji ali z več sorojenci zmanjšuje tveganje za pojav alergijskega rinitisa kasneje v življenju.[2] Mehanizem nastanka alergijskega rinitisa vključuje aktivacijo protiteles IgE, ki se vežejo na alergene in sprožijo sproščanje vnetnih snovi, kot je histamin iz celic pitank.[2] Diagnoza običajno temelji na anamnezi, v kombinaciji s kožnim vbodnim testom ali krvnimi testi na določena alergensko specifična protitelesa IgE.[4] Vendar pa omenjeni testi lahko pokažejo lažno pozitivni rezultat.[4] Simptomi so podobni kot pri običajnem prehladu, vendar praviloma trajajo dlje kot dva tedna in jih ne spremlja vročina.[3]
Izpostavljenost živalim v otroštvu lahko zmanjša tveganje za pojav preobčutljivosti na njihove alergene kasneje v življenju.[3] Za lajšanje simptomov so na voljo številna zdravila, vključno z nosnimi steroidi, antihistaminiki (npr. difenhidramin), zaviralci levkotrienskih receptorjev (npr. montelukast).[5] Pri številnih bolnikih zdravila ne zadoščajo ali pa jih zaradi neželenih učinkov ne prenašajo dobro.[2] Na voljo je tudi t. i. imunoterapija alergije, pri čemer bolnika izpostavljajo čedalje večjim količinam alergena in ki je pri številnih bolnikih učinkovita.[6] Bolniku alergen aplicirajo bodisi v obliki podkožne injekcije ali pa podjezične tablete.[6] Taka terapija ima običajno učinek okoli tri do pet let.[6]
Alergijski rinitis je vrsta alergije, ki prizadeva največje število ljudi.[10] V zahodnem svetu je njegova pogostnost v 10–30-%.[2][7] Najpogosteje prizadene odrasle med 20. in 40. letom starosti.[2]