From Wikipedia, the free encyclopedia
Ahmed III. (osmanskoturško احمد ثالث, latinizirano: Aḥmed-i sālis) je bil od leta 1703 do 1730 sultan Osmanskega cesarstva in kalif Osmanskega kalifata, * 30. december 1673, Hacıoğlu Pazarcık, Osmansko cesarstvo, † 1. julij 1736, Konstantinopel, Osmansko cesarstvo.
Ahmed III احمد ثالث | |||||
---|---|---|---|---|---|
Amir al-Mu'minin Skrbnik dveh svetih mošej Osmanski kalif | |||||
Sultan Osmanskega cesarstva (padišah) | |||||
Vladanje | 22. avgust 1703 – 20. september 1730 | ||||
Predhodnik | Mustafa II. | ||||
Naslednik | Mahmud I. | ||||
Rojstvo | 30. december 1673 Hacıoğlu Pazarcık, Osmansko cesarstvo | ||||
Smrt | 1. julij 1736 (62 let) Konstantinopel, Osmansko cesarstvo | ||||
Pokop | Grobnica Turhan Sultan, Istanbul, Turčija | ||||
Žene | Mihrişah Kadın Şermi Kadın in druge | ||||
Potomci med drugimi |
| ||||
| |||||
Dinastija | Osmani | ||||
Oče | Mehmed IV. | ||||
Mati | Gülnuş Sultan | ||||
Religija | sunitski islam | ||||
Tugra |
Bil je sin sultana Mehmeda IV. In Gülnuş Sultan, Grkinje iz Retimona na Kreti s pravim imenom Evmania Voria.[1][2][3][4][5] Rojen je bil v Hacıoğlu Pazarcıku v Dobrudži. Prestol je nasledil leta 1703 po odstopu svojega brata Mustafe II. (vladal 1695–1703).[6] V obdobju od leta 1718 do 1730, imenovanem tudi obdobje tulipanov sta vladala Nevşehirli Damat İbrahim paša in njegova žena in sultanova hčerka Fatma Sultan.
Prvi dnevi vladavine Ahmeda III. so minili v prizadevanjih, da bi pomiril in discipliniral janičarje. Proti janičarjem, ki so ga sicer postavili za sultana, ni bil učinkovit. V boju s tekmeci, upravnih zadevah in urejanju državnih financ mu je pomagal Çorlulu Ali paša, ki ga je Ahmed imenoval za velikega vezirja.
Sultan Ahmed III. Je bil rojen v Dobrudži, kjer se je njegov oče na povratku s Poljskega leta 1673 ustavil na lovu.
Leta 1675 sta bila on in njegov brat, princ Mustafa, bodoči Mustafa II., obrezana. Med isto slovesnostjo sta bili njuni sestri Hatice Sultan in Fatma Sultan poročeni z Musahip Mustafa Pašo oziroma Kara Mustafa Pašo.[7] Praznovanje je trajalo 20 dni.[8]
Odraščal je v palači Edirne. Njegovo šolanje se je začelo med enim od občasnih obiskov dvora v Istanbulu, po dvornem obredu, imenovanem bad-i basmala, ki je potekal 9. avgusta 1679 v palači Istavroz. Vzgojen je bil v cesarskem haremu v Edirnu s tradicionalno knežjo izobrazbo. Pod nadzorom zasebnih učiteljev študiral Koran, hadise (izročila preroka Mohameda) in osnove islamskih znanosti, zgodovine, poezije in glasbe.[9] Eden od njegovih mentorjev je bil glavni mufti Feyzullah Efendi.[10]
Ahmed je bil po naravi očitno radoveden in intelektualen, saj je večino časa preživel ob branju in vadbi kaligrafije. Pesmi, ki jih je napisal, kažejo na njegovo globoko poznavanje poezije, zgodovine, islamske teologije in filozofije. Kaligrafije se je učil pri vodilnih dvornih kaligrafih, predvsem pri hafizu Osmanu efendiju, ki je močno vplival na njegov občutek za umetnost. Pomemben kaligraf je postal tudi Mustafa II.[9]
Med svojim kneževstvom v Edirnu se je Ahmed spoprijateljil z bistrim častnikom-pisarjem Ibrahimom iz Nevşehirja, ki naj bi postal eden od izjemnih velikih vezirjev njegove prihodnje vladavine. Od leta 1687, po odstavitvi svojega očeta, je šestnajst let živel v osami v palačah v Edirnu in Istanbulu. V tem obdobju se je posvetil kaligrafiji in intelektualnim dejavnostim.[11][12]
Državni udar v Edirnu se je dogajal med 19. in 23. avgustom 1703. Pod Mustafo II. je bil Istanbul dolgo časa brez nadzora. V mestu so se dogajale pogoste kraje in ropi in vse pogostejše aretacije in usmrtitve. Ljudje so bili nezadovoljni s slabim vodenjem cesarstva.[13] Janičarji so odstavili sultana Mustafo II. in 23. avgusta na njegovo mesto postavili Ahmeda III.
Ahmed je leta 1705 reorganiziral zemljiško pravo. Uvedba reda v lastništvo zemljišč je zmanjšala val kriminala in prinesla mir v nemirnem imperiju. Zaradi njegove goreče podpore novim zakonom je Ahmed dobil naziv 'zakonodajalec', naziv, ki so ga pred njim prejeli le trije sultani: Bajazid II. (vladal 1481–1512), Selim I. (vladal 1512–1520) in Sulejman Veličastni (vladal 1520–1566). V prvih treh letih svojega vladanja je Ahmed imenoval štiri velike vezirje, vendar se je vlada stabilizitrala šele po imenovanju Çorlulu Ali paše maja 1706.[14]
Ahmed III je gojil dobre odnose s Francijo, nedvomno zaradi grozeče drže Rusije. Švedskemu kralju Karlu XII. je po švedskem porazu v bitki s Petrom Velikim pri Poltavi leta 1709 omogočil begunstvo na osmanskem ozemlju.[15] Karel XII. je leta 1710 prepričal sultana Ahmeda III., da je Rusiji napovedal vojno. Osmanske sile pod vodstvom Baltacı Mehmet paše so dosegle veliko zmago v bitki na Prutu. Po porazu je Rusija Osmanom vrnila Azov in se obvezala, da bo porušila trdnjavo Taganrog in druge na tem območju ter se nehala vmešavati v zadeve poljsko-litovske Republike obeh narodov.
Ahmed III., ki je bil sicer proti svoji volji prisiljen v vojno z Rusijo, je bil bliže kot kateri koli osmanski vladar pred njim in po njem, da bi zlomil moč svojega severnega tekmeca. Osmanski vojski pod poveljstvom velikega vezirja Nevşehirli Damat İbrahim paše je v kampanji ob reki Prut leta 1711 uspelo popolnoma obkoliti Ruse.[6] Kasnejše osmanske zmage proti Rusiji so Osmanskemu cesarstvu omogočile napredovanje do Moskve, če bi sultan to želel. Kampanja na Protu je bila ustavljena, ko je v Istanbul prispelo poročilo, da so v Osmansko cesarstvo vdrli Safavidi. Začelo se je obdobje panike, ki je odvrnilo sultanovo pozornost od Rusije.
9. decembra 1714 je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno Beneški republiki. Osmanska vojska pod poveljstvom Silahdar Damat Ali paše[14] je uspela z usklajenimi operacijami kopenske vojske in mornarice osvojiti celo Moreo (Peloponez), ki je bila posesti Beneške republike.[16]
Ta uspeh je vznemiril Avstrijo in aprila 1716 je cesar Karel VI. izzval Porto, da mu je napovedala vojno. Neuspešna bitka, ki ji je prav tako poveljeval Silahdar Ali paša, se je končala s Požarevskim mirom, podpisanim 21. julija 1718. Avstriji so pripadli Beograd, Banat in Mala Vlaška. Neuspeh je bil za Ahmeda veliko razočaranje. Zaradi zanj neugodnih pogojev, ki jih je naložil sporazum, se je osmansko gospodarstvo soočilo s povečano inflacijo in z njo povezanimi težavami.[17]
Ibrahim paša, ki je po peloponeški kampanji postal druga najvišja vodilna osebnost imperija, je bil naslednje leto imenovan za finančnega ministra Niša. Na tem položaju je spoznal nazadovanje državnih financ zaradi vojne in se je kasneje na položaju velikega vezirja čim bolj izogibal vojni. Mirovna politika Ibrahim paše je ustrezala tudi Ahmedu, saj ni želel voditi nobenih vojn, poleg tega pa je zaradi zanimanja za umetnost in kulturo nerad zapuščal Istanbul.[17]
Medtem ko so v Okmeydanıju potekala tekmovanja v streljanju z namenom povečanja morale vojakov in prebivalcev, so v Tersane-i Amirju splovili novo vojno ladjo. Ahmed je v kratkem času preiskusil tri velike vezirje. Namesto Hasan paše je 24. septembra 1704 za vezirja imenoval Kalaylikoz Ahmed pašo, 25. decembra 1704 pa namesto njega Baltacı Mehmed pašo.[13] Zelo ga je razveselil prihod veleposlanikov Irana in Avstrije leta 1706 oziroma 1707. Leta 1707 je bila odkrita zarota, ki jo je vodil Eyüplü Ali aga, da bi sultana odstavil s prestola. Zarotnikom so pred Bab-I-Humayunom prerezali vratove.
Ahmed III. je zapustil cvetoče finance Osmanskega cesarstva, kar je dosegel brez pretiranega obdavčevanja ali izsiljevanja. Bil je kultiviran pokrovitelj književnosti in umetnosti. Med njegovim vladanjem je bila v Istanbulu ustanovljena prva tiskarna, ki je tiskala v arabskem in turškem jeziku, upravljal pa jo je Ibrahim Muteferrika. Tiskarna, ustanovljena v Istanbulu leta 1480, je vsa dela, objavljena pred letom 1729, tiskala v grščini, armenščini ali hebrejščini.
Med njegovim vladanjem je bila uvedena pomembna sprememba v vladanju donavskih kneževin. Pred tem je Porta za upravljanje teh provinc imenovala hospodarje, običajno domače moldavske in vlaške bojarje. Po ruski kampanji leta 1711, med katero je Peter Veliki našel zaveznika v moldavskem knezu Dimitriju Cantemirju, je začela Porta v Moldaviji na ta mesta odkrito nameščati fanariotske Grke. Potem ko se je vlaški knez Štefan Kantakuzin povezal z Evgenom Savojskim, je sistem razširila tudi na Vlaško. Fanarioti so bili nekakšno krščansko plemstvo, ki je Porto oskrbovalo s funkcionarji za številne pomembne segmente države.
Leta 1712 je mogulski cesar Džahandar šah poslal osmanskemu sultanu Ahmedu III. darila in se označil za zvestega oboževalca osmanskega sultana.[18]
Znano je, da je mogulski cesar Faruksijar poslal Osmanom pismo, ki ga je tokrat prejel veliki vezir Nevşehirli Damad Ibrahim paša. V pismu je nazoren opis prizadevanj mogulskega poveljnika Sajeda Hasana Alija Kana Barhe, da bi zatrl upor v Radžputu in upor Maratov.[19]
Sultan Ahmed III. je postal nepriljubljen zaradi pretirane pompoznosti in razkošja, ki so si ga privoščili on in njegovi glavni funkcionarji. 20. septembra 1730 se je uprlo sedemnajst janičarjev pod vodstvom Albanca Patrone Halila. Upornikom so pomagali tako državljani kot vojska, dokler ni prerasel v tako obsežen upor, da se je moral sultan odpovedati prestolu.
Oblast je prostovoljno predal svojemu nečaku Mahmudu I. in se umaknil v kafes, kjer je bil pred tem Mahmud. Po šestih letih zapora v palači Topkapı je umrl.
Ahmed III. je zgradil več vodometov in park slapov in tri knjižnice, eno od njih v palači Topkapı. Bil je mojster pisanja na kamnite plošče. Ohranilo se je nekaj njegovih plošč in napisov, med njimi "Basmala" na vratih stanovanja v palači Topkapi in nekaj plošč v Novi mošeji v Üsküdarju.[20]
Knjižnico v palači Topkapi je zgradil v letih 1724–1725 desno od verande pred grobnico. Zgradba, ima izmenično kamnito-opečne mrežaste zidove, kvadratno obliko in je pokrita s sploščeno osmerokotno kupolo. V njej se hranijo izvirni rokopisi.[21]
Leta 1714 je blizu pomola Gümrük (Eminönü) zagorel in pogorel egiptovski galeon, pri čemer je umrlo dvesto ljudi.[22]
Leta 1718 je v Istanbulu izbruhnil požar. V požaru so poorele mestne četrti Unkapanı, Azapkapı, Zeyrek, Fatih, Saraçhane, Horhor, Etmeydanı, Molla Gürani, Altımermer, vrata Ayazma, Kantarcılar, Vefa, Vez Neciler, Stare sobe, vojašnica Acemioğlanlar, Çukur Çeşme, Langa in Davudpaşa.[23]
14. maja 1719 je Turčijo stresel tri minute dolg močan potres. V Istanbulu je bilo porušeno samo mestno obzidje, medtem ko je v Izmitu umrlo 4000 ljudi, Yalova pa je bila povsem uničena.
Ahmed III. je znan kot sultan z največjo družino Osmanske dinastije. Gospodarica njegovega harema je bila Dilhayat Kalfa, znana kot ena največjih turških skladateljic zgodnjega novega veka.
Amed III. Je imel najmanj enaindvajset žena: [24][25][26][27]
Ahmed III. je oml najmanj enaindvajset sinov. Vsi, razen dveh, ki sta postala sultana, so pokopani v Novi džamiji (Yeni Cami) v Istanbulu:[28][25][26][27]
Ahmed III. je imel najmanj šestintrideset hčera:[28][25][26][27]
Ona in njen drugi mož sta bila realna vladarja v obdobju tulipanov. Po uporu Patrone Halila je padla v nemilost in bila priprta v palači Çırağan, kjer je tri leta kasneje umrla. where she died three years later.
Po odstavitvi je Ahmed živel tri leta v kafesu palače Topkapi, kjer je 1. julija 1736 umrl. Pokopan je bil v mavzoleju svoje stare matere Turhan Sultan v Novi mošeji v Istanbulu.[29]
V Voltairovem Kandidu istoimenski glavni lik sreča odstavljenega Ahmeda III. na ladji na plovbi iz Benetk v Carigrad. Sultan je v družbi petih drugih odstavljenih evropskih monarhov in reče Kandidu, ki sprva dvomi v njegovo verodostojnost:
Dogodek je prevzel sodobni turški pisatelj Nedim Gürsel kot prizorišče svojega romana Le voyage de Candide à Istanbul (Candidovo potovanje po Istanbulu) iz leta 2001.
Pravzaprav ni nobenih dokazov, da bi bilo odstavljenemu sultanu dovoljeno takšno potovanje v tujino, niti Voltaire (ali Gürsel) ni trdil, da ima dogodek dejansko zgodovinsko podlago.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.