Ahaja (rimska provinca)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ahaja (latinsko: Achaea, grško: Αχαΐα [Ahaˈia]), provinca Rimskega cesarstva, ki je obsegala Peloponez, vzhodno osrednjo Grčijo in dele Tesalije. Na severu je mejila na provinci Stari Epir in Makedonijo. Njeno ozemlje je Rimska republika priključila leta 146 pr. n. št., potem ko je rimski general Lucij Mumij izropal Korint in bil zato nagrajen z nadimkom Ahajik. Kot samostojna provinca je bila ustanovljena leta 27. pr. n. št., ko je bila izločena iz province Makedonije.
Provinca Ahaja Provincia Achaea Ἐπαρχία Αχαΐα | |
---|---|
27 pr. n. št.–7. stoletje | |
![]() | |
Status | rimska provinca |
Glavno mesto | Korint |
Zgodovinska doba | antika |
• izločena iz province Makedonije | 27 pr. n. št. |
• po prihodu Slovanov vključena v temo Hellas | 7. stoletje |
Danes del | ![]() |
Spadala je med najbolj cvetoče in mirne dele rimskega sveta vse do pozne antike, ko je prvič doživela vdore barbarov. Provinca je kljub temu ostala uspešna in zelo urbanizirana, kar dokazujejo zapisi v Sinekdemu, geografskem delu iz 6. stoletja. Vdori Slovanov v 7. stoletju in njihova naselitev v notranjosti province so povzročili splošno uničenje in beg prebivalstva v utrjena mesta, na otoke in v Italijo. Ozemlje Ahaje, ki je ostalo v bizantinskih rokah, je bilo vključeno v temo Hellas (Grčija).
Ahaja je bila senatska provinca brez vojaštva in legij in zato zelo prestižna in med senatorji zelo zaželeno mesto službovanja.[1] Atene so bile glavno izobraževalno središče za cesarsko elito, s katerim se je lahko primerjala samo Aleksandrija, in eno od najpomembnejših mest v cesarstvu.[1]