25. januar - Danski velikaši izvolijo Krištofa II., sina Erika V., za novega danskega kralja. Prisilijo ga v podpis dokumenta, s katerim se pravzaprav odpove vladanju (Haandfæstning). Novemu kralju izpraznijo kraljevo zakladnico, ga prisilijo v poplačilo očetovih dolgov in hkrati drastično omejijo zmožnost pobiranja davkov. Danska dejansko razpade na vrsto plemiških in cerkvenih oligarhij. 1326 ↔
1. marec - Umrlega mongolskega velikega kana Ajurbarvado nasledi najstarejši sin Šidebala,[1] ki pa je zgolj marionetni vladar. De facto oblast prevzame njegova babica, cesarica-vdova Dagi. 1322 ↔
6. april - Škotski parlament objavi Arbroathsko deklaracijo, s katero razglasijo neodvisnost od Anglije in samostojnost škotskega kralja od angleškega. Deklaracija je rezultat obširne diplomatske kampanje, ki jo je zagnal škotski kralj Robert Bruce skupaj z zborom škotskih plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov (parlament). V prvi vrsti je namenjena papežu Janezu XXII., da prizna politično stvarnost in prekliče izobčenje Roberta Brucea za umor rivala Johna Comyna leta 1306. Za škotsko diplomatsko kampanjo izvedo Angleži, ki papeža prepričajo, naj se ne vtika v njihove stvari. 1328 ↔
5. maj - Umrlega mainškega nadškofa[2] in volilnega kneza Petra iz Aspelta, ki je zastopal interese Luksemburžanov, nasledi Matija iz Buchegga.
29. maj - Aleksandrija: umrlega koptskega papeža Janeza VIII. nasledi Janez IX.
6. julij - Poroka med ogrskim kraljem Karlom I.[3] in poljsko princeso Elizabeto Poljsko.
20. julij - Umrlega kralja Kilikijske Armenije Ošina nasledi sin Leon IV.
Bizantinski cesarjevič Andronik III., sin so-cesarja Mihaela IX. Paleologa, nenamerno ubije svojega brata Manuela, s katerim sta se sprla. Neutolaženi oče žaluje in zanemari vladarske dolžnosti. ↓
12. oktober → Umre bizantinski so-cesar Mihael IX. Paleolog, sin cesarja Andronika II., ki s tem izgubi pomembno vojaško oporo. Dedek in aktualni cesar Andronik II. vnuku in prav tako so-cesarju Androniku III., ki je z ubojem svojega brata postal edini dedič cesarstva, očita odgovornost za nastale razmere in ga razlasti. 1321 ↔
Hudo bolan srbski kralj Štefan Nemanjić pomilosti svojega sina, kronskega princa Štefana Dečanskega, ki ga je leta 1314 ukazal oslepiti in izgnati v Carigrad, kjer pa ga najverjetneje niso oslepili, ali vsaj ne popolnoma. 1321 ↔
Bitka na reki Irpin: litvanska vojska pod vodstvom velikega kneza Gediminas premaga vojsko Kijevske kneževine in se polasti mesta.[4]
Bizantinski guverner Moreje Andronik Asen, ki je vladal bizantinskemu delu Peloponeza[5] osvoji štiri ahajske baronije.
Po smrti brandenburškega mejnega grofa Henrika II., ki je umrl brez naslednikov, izumre brandenburška veja Askanijcev. Brandenburško marko si prilasti nemški kralj Ludvik Bavarec.
Drugi križarski pohod pastirčkov: neki normandijski mladoletni pastir, ki ga vodi Sveti duh, zbere več tisoč privržencev za križarski pohod proti španskim Mavrom. Vojska pastričkov prodira proti jugu Francije, napada prebivalstvo, ki se jim posmehuje, lokalne vladarje, ki jih poskušajo ovirati ter spotoma še uničujejo nezaščitene judovske skupnosti[6] Papež Janez XXII. izobči voditelja pohoda, aragonski kralj Jakob II. pa jim prepove vstop v njegovo kraljevino. Versko fanatični pastirčki kljub temu prečkajo Pireneje in izvršijo nekaj pogromov na Judi. Jakoba II. mine potrpljenje in pobije voditelje pohoda, nakar se množica pastirčkov razkropi. 1321 ↔
Zlata horda: kan Uzbeg uniči zadnje ostanke šamanizma in budizma med mongolskim plemstvom Zlate horde, kar dokončno utrdi islam med mongolskim/tatarskim plemstvom Zlate horde.
Mameluškega delhijskega sultana Mubarak Šaha umori njegov hindujski vezir Husro, ki se okliče za novega sultana. Večinsko muslimanski dvor pokliče na pomoč enega od muslimanskih emirjev Tuglaka, ki hitro opravi z uzurpatorjem in osnuje novo istoimensko dinastijo. 1325 ↔
Umrlega inkovskega kralja mesta Cuzco Majata Kapaka nasledi sin Kapak Jupanki.
Benečani razširijo pristanišče in industrijsko cono Arzenal, ki je prej pretežno nudil privez in oskrbo zasebnim ladjam. Z razširjenim pristaniščem in dobro varovanim pristaniščem dobi mestna republika stabilnejše temelje za nadaljnji ekonomski razvoj in vojaško ekspanzijo.
Večina zgodovinarjev meni, da se ta bitka in zavzetje Kijeva s strani Litvancev nista zgodila, predhajata pa kasnejše dogodke širitve Litvanske kneževine vse do Črnega morja. Kijevska kneževina je v naslednjem desetletju še vedno plačevala tribut Zlati hordi.