Zgodovina Indije
From Wikipedia, the free encyclopedia
Po soglasju sodobne genetike so anatomsko moderni ljudje prvič prispeli na Indijsko podcelino iz Afrike med 73.000 in 55.000 leti.[1] Vendar pa so prvi znani človeški ostanki v južni Aziji stari 30.000 let. Sedentarnost, ki vključuje prehod od iskanja hrane h kmetovanju in pašniku, se je začela v južni Aziji okoli leta 7000 pr. n. št. Na lokaciji Mehrgarh je mogoče dokumentirati njegovo prisotnost z dokazi o udomačevanju pšenice in ječmena, ki so ji hitro sledili koze, ovce in govedo. Do leta 4500 pr. n. št. se je tako naseljeno življenje vse bolj širilo in se začelo postopoma razvijati v civilizacijo doline Inda, ki je bila sočasna s Starim Egiptom in Mezopotamijo. Ta civilizacija je cvetela med letoma 2500 pr. n. št. in 1900 pr. n. št. v današnjem Pakistanu in severozahodni Indiji in je bila znana po svojem urbanističnem načrtovanju, hišah iz žgane opeke, dodelani drenaži in oskrbi z vodo.[2]
Na začetku 2. tisočletja pred našim štetjem je vztrajna suša povzročila, da se je prebivalstvo doline Inda razbežalo iz velikih urbanih središč v vasi. Približno v istem času so se indo-arijska plemena preselila v Pandžab iz Srednje Azije v več valovih selitve. Vedsko obdobje (1500–500 pr. n. št.) je zaznamovalo sestavljanje njihovih velikih zbirk himen, imenovanih Vede. Njihov sistem varn, ki se je razvil v kastni sistem, je sestavljala hierarhija svečenikov, bojevnikov, svobodnih kmetov in služabnikov. Pastirski in nomadski Indo-Arijci so se razširili iz Pandžaba v Gangeški nižini, kjer so velike površine izkrčili zaradi kmetijstva. Sestavljanje vedskih besedil se je končalo okoli leta 600 pr. n. št., ko je nastala nova, medregionalna kultura. Nato so se majhna kraljestva (džanapadas) združila v večje države (mahadžanapadas).
Zgodila se je druga urbanizacija, ki je prišla z vzponom novih asketskih gibanj in verskih konceptov[3] v Veliki Magadi, vključno z vzponom džainizma in budizma. Ti so nasprotovali naraščajočemu vplivu brahmanizma in primatu obredov, ki so jih pogosto vodili brahmanski svečeniki, ki so bili povezani z vedsko religijo. Kot odgovor na uspeh teh gibanj je bilo slednje sintetizirano s prej obstoječimi verskimi kulturami podceline, kar je povzročilo hinduizem.
Čandragupta Maurja je pod vodstvom Ačarje Čanakja uspel zrušiti imperij Nanda in ustanovil prvo velik imperij v starodavni Indiji, Maurijsko cesarstvo. Večino indijske podceline je v 4. in 3. stoletju pred našim štetjem osvojilo Maurijsko cesarstvo. Od 3. stoletja pr. n. št. naprej sta v južni Indiji začeli cveteti prakritska in palijska literatura na severu ter tamilska sangamska literatura.[4][5] Jeklo Wootz izvira iz južne Indije v 3. stoletju pred našim štetjem in so ga izvažali.[6][7][8] Maurijsko cesarstvo je propadlo leta 185 pred našim štetjem, ko je njegov general Pušjamitra Šunga ubil takratnega cesarja Brihadratha. Šunga je nadaljeval z oblikovanjem Šunga cesarstva na severu in severovzhodu podceline, medtem ko bi Grško-baktrijsko kraljestvo zahtevalo severozahod in ustanovilo Indo-grško kraljestvo. Različnim delom Indije so vladale številne dinastije, vključno z Guptskim imperijem v 4. do 6. stoletju našega štetja.
To obdobje, ki je priča hindujskemu verskemu in intelektualnemu ponovnemu vzponu, je znano kot klasična Indija ali zlata doba Indije. V tem času so se vidiki indijske civilizacije, administracije, kulture in vere razširili v večji del Azije. Kraljestva v južni Indiji so imela pomorske poslovne povezave z Bližnjim vzhodom in Sredozemljem. Indijski kulturni vpliv se je razširil na številne dele jugovzhodne Azije, kar je pripeljalo do ustanovitve indijaniziranih kraljestev v regiji, ki so oblikovala Veliko Indijo.[9][10]
Najpomembnejši dogodek med 7. in 11. stoletjem je bil tristranski boj, osredotočen v kraju Kanaudž, ki je trajal več kot dve stoletji med imperijem Pala, cesarstvom Raštrakuta in cesarstvom Gurdžara-Pratihara. V južni Indiji je od sredine 5. stoletja prišlo do vzpona številnih imperialnih sil, predvsem imperijev Čalukja, Čola, Palava, Čera, Pandjan in Zahodni Čalukja. Dinastija Čola je v 11. stoletju osvojila južno Indijo in uspešno vdrla v dele jugovzhodne Azije, Šrilanke, Maldivov in Bengalije.[11][12][13] V zgodnjem srednjem veku je indijska matematika, vključno s hindujskimi številkami, vplivala na razvoj matematike in astronomije v arabskem svetu, vključno z oblikovanjem hindujsko-arabskega številskega sistema.[14]
Islamska osvajanja so omejeno prodrla v sodobni Afganistan in Sindh že v 8. stoletju,[15] čemur so sledili vdori Mahmuda Ghaznija.[16]
Delhijski sultanat so leta 1206 n. št. ustanovili srednjeazijski Turki, ki so vladali večjemu delu severne indijske podceline v zgodnjem 14. stoletju, vendar je propadel v poznem 14. stoletju[17] in videl prihod Dekanskega sultanata.[18] Bogati Bengalski sultanat se je prav tako pojavil kot velika sila, ki je trajala več kot tri stoletja.[19] V tem obdobju je nastalo tudi več močnih hindujskih držav, zlasti imperij Vidžajanagara in Radžputske dinastije in države, kot je Mevar. V 15. stoletju se je pojavil sikhizem.
Zgodnje novoveško obdobje se je začelo v 16. stoletju, ko je Mogulsko cesarstvo osvojilo večino Indijske podceline, kar je nakazalo protoindustrializacijo, postalo največje svetovno gospodarstvo in proizvodna sila,[20] z nominalnim BDP, ki je znašal četrtino svetovnega BDP, kar je bilo boljše od tistega v Evropi.[21][22] V zgodnjem 18. stoletju so Moguli postopoma propadali, kar je Marathom, Sikhom, Misorejcem, Nizamom in Navabom iz Bengalije omogočilo nadzor nad velikimi regijami Indijske podceline.[23][24]
Od sredine 18. stoletja do sredine 19. stoletja je velika območja Indije postopoma priključila Vzhodnoindijska družba, pooblaščena družba, ki deluje kot suverena sila v imenu britanske vlade. Nezadovoljstvo z vladavino podjetja v Indiji je privedlo do indijskega upora leta 1857, ki je pretresel dele severne in osrednje Indije ter povzročil razpustitev podjetja. Indiji je pozneje neposredno vladala britanska krona v Britanskem Radžu. Po prvi svetovni vojni je vsedržavni boj za neodvisnost sprožil Indijski nacionalni kongres, ki ga je vodil Mahatma Gandhi, znan po nenasilju. Kasneje se je Vseindijska muslimanska liga zavzemala za ločeno nacionalno državo z muslimansko večino. Britansko indijski imperij je bil avgusta 1947 razdeljen na dominion Indija in dominion Pakistan, vsak pa je pridobil svojo neodvisnost.