Velika depresivna motnja
večja depresija, unipolarna depresija, ali unipolarna motnja / From Wikipedia, the free encyclopedia
Velika depresivna motnja (angleško Major depressive disorder, MDD) (znana tudi kot klinična depresija, velika depresija, unipolarna depresija, ali unipolarna motnja ali pa kot ponavljajoča se depresija v primeru ponavljajočih se epizod) je duševna motnja oseb, za katero je značilna prodorna in vztrajna potlačenost, ki jo spremlja nizka samozavest in izguba zanimanja ali veselja do običajno prijetnih dejavnosti. Pogosto se za ta sindrom uporablja kar izraz »depresija«, ki pa lahko pomeni tudi druge razpoloženjske motnje ali preprosto slabo voljo. Velika depresivna motnja je stanje, zaradi katere je prizadeta oseba nemočna; negativno vpliva na osebo, njeno družino, na čas na delu ali v šoli, na spanje, prehranjevalne navade in na splošno zdravstveno stanje. V Združenih državah Amerike se okoli 3,4 % ljudi s hudo depresijo odloči za samomor, in med samomorilci jih je do 60 % imelo depresijo ali drugo motnjo razpoloženja. [1]
Velika depresivna motnja | |
---|---|
slika Vincenta van Gogha iz leta 1890 Žalujoči starec ('Pred vrati večnosti') | |
Specialnost | psihiatrija |
Simptomi | disforija, utrujenost, izvršilna disfunkcija, duševna depresija, motnje hranjenja, motnja spanja, depressive syndrome |
Klasifikacija in zunanji viri | |
MKB-10 | F32, F33 |
MKB-9 | 296.2, 296.3 |
OMIM | 608516 |
DiseasesDB | 3589 |
MedlinePlus | 003213 |
eMedicine | med/532 |
MeSH | D003865 |
Diagnoza hude depresivne motnje temelji na bolnikovi samooceni doživetij, na poročilih sorodnikov ali prijateljev o vedenju prizadete osebe in na pregledu duševnega stanja. Za hudo depresijo ni laboratorijskega testa, čeprav zdravniki običajno predpišejo teste za telesna stanja, ki lahko povzročijo podobne simptome. Najpogosteje se pojavi v starosti med 20 in 30 let, do vrha pa pride kasneje, med 30 in 40 leti.[2]
Običajno se ljudje zdravijo z antidepresivnimi zdravili in pogosto jih napotijo tudi na psihoterapijo, zlasti kognitivno vedenjsko terapijo (Cognitive behavioral therapy - CBT).[3] Zdi se, da zdravila učinkujejo, vendar je učinek včasih značilen le pri najhujših primerih.[4][5] Hospitalizacija je lahko potrebna, če se prizadeta oseba zanemarja, ali pa kadar je zelo verjetno, da bo škodila sebi ali drugim. Manjši delež prizadetih se zdravi z elektrokonvulzivno terapijo (ECT). Potek motnje se od epizode do epizode močno razlikuje, epizode lahko trajajo tedne, tja do motenj, ki so prisotne do smrti, spremljajo pa jo ponavljajoče se velike depresivne epizode. Depresivni posamezniki imajo v primerjavi z ljudmi brez motnje krajšo pričakovano življenjsko dobo, delno zaradi večje nagnjenosti k obolenjem in delno zaradi samomorov. Nejasno je, ali zdravila vplivajo na nevarnost samomora. Sedanji in pretekli bolniki so ponekod stigmatizirani.
Razumevanje narave in vzrokov depresije se je razvijalo skozi stoletja, a je še vedno nepopolno, tako da depresija ostaja predmet razprav in raziskav. Med predlaganimi vzroki je najti psihološke, psiho-socialne,dedne, razvojne in biološke dejavnike. Dolgoročna zloraba psihoaktivnih drog lahko povzroči ali poslabša simptome depresije. Psihološki pristopi temeljijo na teorijah osebnosti, medosebne komunikacije in učenja. Večina bioloških teorij se osredotoča na monoaminske spojine serotonin, noradrenalin in dopamin, ki so naravno prisotne v možganih in posredujejo pri komunikaciji med živčnimi celicami. Ta skupek simptomov (sindrom) je bil imenovan, opisan in opredeljen kot ena od razpoloženjskih motenj v izdaji diagnostičnega priročnika (Združenje psihiatrov ZDA) iz leta 1980.