Terakota
From Wikipedia, the free encyclopedia
Terakota (italijansko terracotta – 'pečena zemlja', iz latinščine terra cocta [2]) je vrsta lončenine, glazirana ali neglazirana keramika na osnovi gline, ko je žgano telo porozno. Terakota je izraz, ki se običajno uporablja za skulpturo iz lončenine, pa tudi za različne uporabne predmete, vključno s posodami (predvsem cvetličnimi lončki), cevmi za vodo in odpadno vodo, strešnimi ploščicami, opekami in površinskim okrasjem v gradbeništvu. Izraz se uporablja tudi za naravno, rjavkasto oranžno barvo.
Ta članek govori o terakoti kot mediju v kiparstvu kot v terakotni vojski in grških terakotnih figurah ter arhitekturnem okraševanju. Azijska in evropska skulptura v porcelanu nista zajeti. Glazirana arhitekturna terakota in njena neglazirana različica kot zunanja površina za stavbe sta se v Aziji uporabljali nekaj stoletij prej, preden je v 19. stoletju postala popularna na zahodu. Arhitekturna terakota se lahko nanaša tudi na okrašene keramične elemente, kot so antefiks in obloge, kar je zelo pripomoglo k pojavljanju templjev in drugih stavb v klasični arhitekturi Evrope kot tudi na starodavnem Bližnjem vzhodu.
V arheologiji in umetnostni zgodovini se terakota pogosto uporablja za opisovanje predmetov, kot so figurice, ki niso narejene na lončarskem vretenu. Posoda in drugi predmeti, ki se lahko izdelajo na vretenu (kolesu) iz istega materiala, se imenujejo glinena keramika. Izbira izraza je odvisna od vrste predmeta in ne materiala ali postopka žganja [3]. Tudi nepredelani kosi in izdelki za gradbeništvo in industrijo so verjetneje označeni kot terakota, medtem ko se namizni pribor in druga posoda imenujeta lončena posoda (čeprav včasih terakota, če je neglazirana) ali natančnejši izraz fajansa.