Rezbarstvo
oblika obdelave lesa z rezalnim orodjem / From Wikipedia, the free encyclopedia
Rezbarstvo je umetniško ali obrtniško oblikovanje predvsem lesa z rezilom, sedaj namenjeno predvsem olepšavi.
Rezbarstvo je doživelo svoj prvi razcvet že v Starem Egiptu. V Evropski umetnosti se je uveljavilo že v zgodnjekrščanski umetnosti, zlasti dolgo tradicijo ima v rezljanju cerkvenih vrat. V 12. stoletju so se pričeli pojavljati monumentalni kipi Križanega. V 15. stoletju se je rezbarstvo zelo razširilo in doživelo umetniški razcvet, še zlasti v nemško govorečih deželah in na Nizozemskem, saj so tam rezbarji pričeli izdelovati cerkveno opremo, zlasti oltarje, klopi, kipce in drugo.
Danes je rezbarstvo predvsem umetniško oblikovanje skulptur iz lesa ali kosti in tehnika oblikovanja okrasja notranjih prostorov (opažev, podbojev, vratnih kril) ter notranje opreme (omare, stoli, mize).
Izdelava skulptur v lesu je bila v preteklosti zelo pogosta oblika rezbarjenja, a se je veliko slabše ohranila kot iz drugih materialov, kot sta kamen in bron, saj je les občutljiv na gnilobo, mrčes in ogenj. Zato je pomemben element v zgodovini umetnosti mnogih kultur. [1] Zunanje lesene skulpture v večini delov sveta ne trajajo dolgo, tako da nimamo pravega vedenja o tem, kako se je tradicija razvijala. Mnoge izmed najpomembnejših skulptur Kitajske in Japonske so lesene, kot tudi velika večina afriških skulptur in iz Oceanije in drugih regij. Les je lahek za obdelavo, izdela se lahko zelo natančne podrobnosti, zato je zelo primeren za maske in druge skulpture namenjene za nošnjo. Prav tako je veliko lažji kot kamen.
Nekateri najlepši ohranjeni primeri zgodnjega evropskega lesenega rezbarstva so iz srednjega veka v Nemčiji, Rusiji, Italiji in Franciji, kjer so bile značilne teme tistega časa krščanska ikonografija. V Angliji je ohranjenih veliko popolnih primerov iz 16. in 17. stoletja, kjer je bil hrast prednostni material.