Poslednja sodba (Michelangelo)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Poslednja sodba (italijansko: Il Giudizio Universale)[1] je freska italijanskega renesančnega slikarja Michelangela, ki pokriva celotno steno Sikstinske kapele v Vatikanu. Je prikaz drugega Kristusovega prihoda in dokončne in večne sodbe Boga celotnega človeštva. Mrtvi vstajajo in se spuščajo k svoji usodi, kot je presodil Kristus, ki je obkrožen z uglednimi svetniki. Skupaj je več kot 300 figur, skoraj vsi moški in angeli pa so bili prvotno prikazani goli; mnogi so bili kasneje delno pokriti z barvnimi draperijami, nekateri pa so ostali po nedavnem čiščenju in obnovi.
Poslednja sodba | |
---|---|
italijanščina: Il Giudizio Universale | |
Umetnik | Michelangelo |
Leto | 1536–1541 |
Vrsta | Freska |
Mere | 13,7 m × 12 m |
Kraj | Sikstinska kapela, Vatikan |
Koordinate |
Delo je nastajalo štiri leta, da se je končalo med letoma 1536 in 1541 (priprava oltarnega zidu se je začela leta 1535). Michelangelo je začel delati petindvajset let po tem, ko je končal strop Sikstinske kapele in je bil ob zaključku star skoraj 67 let.[2] Prvotno je sprejel naročilo papeža Klemena VII., vendar je bila dokončana v času papeža Pavla III., katerega močnejša reformna stališča so verjetno vplivala na končno obravnavo.[3]
V spodnjem delu freske je Michelangelo sledil tradiciji, ko je prikazal rešene naraščajoče na levi in preklete spuščajoče se na desni. V zgornjem delu se prebivalcem nebes pridružijo na novo rešeni. Freska je bolj enobarvna kot stropne freske, v njej prevladujejo toni mesa in neba. Čiščenje in restavriranje freske pa je razkrilo večji kromatični razpon kot prej. Oranžna, zelena, rumena in modra so razpršene po vsem, kar animira in poenoti zapleteno sceno.
Sprejem slike je bil že od samega začetka mešan, veliko pohval pa tudi kritik tako na verski kot umetniški podlagi. Tako velikost golote kot mišični slog teles sta eno sporno področje in celotna kompozicija drugo.