Mednarodna gotika
From Wikipedia, the free encyclopedia
Mednarodna gotika je obdobje gotske umetnosti, ki se je začelo v Burgundiji v Franciji in severni Italiji v poznem 14. in začetku 15. stoletja.[1] Nato se je zelo razširila po zahodni Evropi, od tod tudi ime za to obdobje, ki ga je konec 19. stoletja uvedel francoski umetnostni zgodovinar Louis Courajod.[2]
Umetniki in prenosna dela, kot so iluminirani rokopisi, so veliko potovali po celini, kar je privedlo do skupne estetike med kraljevino in višjim plemstvom ter znatno zmanjšalo variacije v nacionalnih slogih med deli, ustvarjenimi za dvorne elite. Glavni vplivi so bili severna Francija, Nizozemske dežele, Vojvodina Burgundija, cesarski dvor v Pragi in Italija. Kraljeve poroke, kakršna je bila med Rihardom II. Angleškim in Ano Češko, so pripomogle k širjenju sloga.
Sprva je bil slog dvorne prefinjenosti, nekoliko bolj robustne različice pa so se razširile na umetnost, ki so jo naročili nastajajoči trgovski razredi in manjše plemstvo. V severni Evropi je bilo »poznogotsko« nadaljevanje sloga, zlasti v njegovih dekorativnih elementih, še vedno mogoče najti do zgodnjega 16. stoletja, saj ni bilo lokalnega alternativnega besedišča, ki bi ga nadomeščalo pred renesančnim oživljanjem klasicizma.
Uporaba izrazov se med umetnostnimi zgodovinarji nekoliko razlikuje, pri čemer nekateri uporabljajo izraz bolj restriktivno kot drugi.[3] Nekateri umetnostni zgodovinarji menijo, da izraz »v marsičem ... ni zelo koristen ... saj se po navadi spreminja tako glede razlik kot podrobnosti prenosa.«[4]