Magdalena bere
From Wikipedia, the free encyclopedia
Magdalena bere je eden od treh ohranjenih fragmentov velike oltarne slike iz 15. stoletja, olje na tabli, staronizozemskega slikarja Rogierja van der Weydna. Tabla, prvotno hrastova, je bila končana med letoma 1435 in 1438, v Narodni galeriji v Londonu pa je od leta 1860. Na njej je prikazana ženska blede kože, z visokimi ličnimi kostmi in ovalnimi vekami, značilnimi za idealizirane portrete plemiških žensk obdobja.[1] Kot Magdaleno jo je mogoče prepoznati zaradi kozarca z mazililom, postavljenega v ospredje, kar je njen tradicionalni atribut v krščanski umetnosti. Predstavljena je kot popolnoma prevzeta z branjem, vzor kontemplativnega življenja, pokesana in oproščena preteklih grehov. V katoliški tradiciji je bila Magdalena povezana z Marijo iz Betanije, ki je Jezusove noge mazilila z oljem Jn 12,3–8, Lk 7,36–48 in neimenovano »grešnico« iz [[evangelij po Luku|Lukovega evangelija Lk 7,36–50. Ikonografija Magdalene jo običajno prikaže s knjigo, v trenutku razmisleka, v solzah ali z zavitimi očmi.
Magdalena bere | |
---|---|
Umetnik | Rogier van der Weyden |
Leto | okoli 1435–1438 |
Vrsta | olje na lesu |
Mere | 62,2 cm × 54,4 cm |
Kraj | Narodna galerija, London |
Ozadje slike je bilo prebarvano z debelo plastjo rjave barve. Čiščenje med letoma 1955 in 1956 je razkrilo figuro, ki stoji za Magdaleno in klečečo postavo z boso nogo, ki štrli pred njo, skozi okno pa je vidna pokrajina. Dve delno vidni figuri sta na robovih londonske table odrezani. Figura nad njo je bila identificirana kot del fragmenta v Museu Calouste Gulbenkian v Lizboni, na katerem je prikazana glava svetega Jožefa, medtem ko naj bi bil drugi lizbonski fragment, ki naj bi predstavljal tisto, za katero se domneva, da je sveta Katarina Aleksandrijska, iz enako velikega delo.[2] Prvotna oltarna slika je bila sacra conversazione[3], znana le po risbi Devica in otrok s svetniki v narodnem muzeju v Stockholmu, ki je sledila delni kopiji slike, ki je verjetno izhajala iz konca 16. stoletja. Risba kaže, da je Magdalena zasedla spodnji desni kot oltarne slike. Lizbonski drobci so tretjina velikosti Magdalene, ki meri 62,2 cm × 54,4 cm.
Čeprav je bil v življenju mednarodno uspešen, je bil van der Weyden pozabljen v 17. stoletju in bil ponovno odkrit šele v začetku 19. stoletja. Magdaleno bere lahko najprej zasledimo ob prodaji leta 1811. Po prehodu številnih trgovcev na Nizozemskem je tablo leta 1860 kupila Narodna galerija v Londonu od zbiratelja v Parizu. Umetnostni zgodovinar Lorne Campbell jo opisuje kot »eno največjih mojstrovin umetnosti 15. stoletja in med najpomembnejšimi godnjimi deli Van der Weydna«.[4]