Lazurni kamen
kontaktna metamorfna kamnina, ki vsebuje predvsem lazurit, pirit in kalcit / From Wikipedia, the free encyclopedia
Lapis lazuli (/ ˈlæpɪs ˈlæzjʊli, -laɪ /) ali na kratko lapis je globoko modra metamorfna kamnina, ki se uporablja kot poldragi kamen, ki je bil že od antike cenjen zaradi svoje intenzivne barve.
Lapis lazuli | |
---|---|
Splošno | |
Kategorija | metamorfna kamnina |
Kemijska formula | mešanica mineralov z lazuritom kot glavno sestavino. |
Lastnosti | |
Barva | modra ali škrlatna, lisast z belim kalcitom in medeninastim piritom |
Kristalni habit | kompakten, masiven |
Kristalni sistem | Noben, saj je lapis skala. Lazurit, glavna sestavina, se pogosto pojavlja kot dodekaeder |
Lom | neenakomerno-konhoidno |
Trdota | 5–5,5 |
Sijaj | dolgočasno |
Barva črte | svetlo modra |
Specifična teža | 2,7–2,9 |
Lomni količnik | 1,5 |
Drugo | Spremembe v sestavi povzročajo velike razlike v zgornji vrednosti |
Že v 7. tisočletju pred našim štetjem so lapis lazuli kopali v rudnikih Sar-i Sang [1], Šortugaj in v drugih rudnikih v zgodovinski regiji Badahšan na severovzhodu današnjega Afganistana.[2]
Artefakti lapis lazuli iz leta 7570 pr. n. št. so bili najdeni v arheološkem najdišču Bhirrana, ki je najstarejše mesto civilizacije doline Inda.[3] Lapis je ta civilizacija zelo cenila (7570–1900 pr. n. št.). Kroglice lapisa so našli v neolitskih grobovih v Mehrgarhu na Kavkazu in celo do Mavretanije.[4] Uporabljali so ga v Tutankamonovi pogrebni maski (1341–1323 pr. n. št.)
Do konca srednjega veka so lapis lazuli začeli izvažati v Evropo, kjer so ga mleli v prah in iz njega naredili ultramarin, najboljši in najdražji izmed vseh modrih pigmentov. Ultramarin so uporabljali nekateri najpomembnejši umetniki renesanse in baroka, med njimi Masaccio, Perugino, Tizian in Vermeer, pogosto pa je bil rezerviran za oblačila osrednjih osebnosti njihovih slik, zlasti svete Marije. Ultramarin so našli tudi v zobnem kamnu srednjeveških redovnic in pisarjev.[5]