Kandijska vojna
vojaški konflikt med Beneško republiko in Osmanskim imperijem med letoma 1645 in 1669 / From Wikipedia, the free encyclopedia
Kandijska vojna (italijansko Guerra di Candia), kretska vojna (grško Κρητικός Πόλεμος, romanizirano Kritikós Pólemos, turško Girit'in Fethi) ali peta osmansko-beneška vojna, je bila vojna med Beneško republiko in njenimi zavezniki, predvsem Malteškimi vitezi, Papeško državo in Francijo, z Osmanskim cesarstvom. Ime je dobila po glavnem mestu Krete oziroma sami Kreti, ker se je vojskovalo predvsem za ta otok, največjo in najbogatejšo beneško čezmorsko posest. Vojna je trajala od leta 1645 do 1669 in je potekala predvsem na Kreti, zlasti v mestu Kandija, in v Egejskem morju. Dalmacija je bila sekundarno prizorišče operacij.
Kandijska vojna (peta osmansko-beneška vojna) | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Del osmansko-beneških vojn | |||||||||
Beneški zemljevid Kandije | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
|
| ||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
|
| ||||||||
Žrtve in izgube | |||||||||
30.985 Benečanov mrtvih[2] | 118.754 Osmanov mrtvih[3] | ||||||||
^ Samo izgube v Kandiji, povzete po beneških poročilih, brez tistih na dalmatinski fronti, na morju in začetnih operacijah na Kreti; ob upoštevanju teh, bi bilo skupno število žrtev verjetno dvakrat večje.[4] |
Čeprav so Osmani v prvih nekaj letih vojne osvojili večino Krete, se je trdnjava Kandija, sodobni Heraklion in glavno mesto Krete, uspešno upirala. Dolgotrajno obleganje mesta je prisililo obe strani, da se osredotočita predvsem na oskrbo svojih sil na otoku. Za Benečane je bilo edino upanje za zmago nad večjo osmansko vojsko na Kreti v tem, da jo uspešno oskrbuje z vsem potrebnim in vojaki. Vojna se je zato sprevrgla v niz pomorskih bitk med obema mornaricama in njunimi zavezniki. Benetkam so pomagali različni zahodnoevropski narodi, ki so na spodbudo papeža k oživitvi križarskega duha tja poslali svoje ljudi, ladje in zaloge "za obrambo krščanstva". Skozi celotno vojno so Benetke ohranile splošno pomorsko premoč in zmagale v večini pomorskih spopadov, vendar so bila prizadevanja za blokado Dardanel le delno uspešna. Republika nikoli ni imela dovolj ladij, da bi popolnoma prekinila dotok zalog in okrepitev na Kreto. Osmane so pri njihovih prizadevanjih ovirali tudi domači nemiri in preusmeritev njihovih sil proti severu proti Transilvaniji in Habsburški monarhiji.
Dolgotrajni konflikt je izčrpal gospodarstvo Beneške republike, ki je slonelo na donosni trgovini z Osmanskim cesarstvom. Do leta 1660 je kljub povečani pomoči drugih krščanskih narodov nastopila utrujenost od vojne. Na drugi strani so Osmani, ko so uspeli obdržati svoje sile na Kreti in se ponovno okrepiti pod sposobnim vodstvom družine Köprülü, leta 1666 poslali zadnjo veliko odpravo pod neposrednim nadzorom velikega vezirja. S tem se je začela zadnja in najbolj krvava faza obleganja Kandije, ki je trajalo več kot dve leti. Končalo se je z izpogajano predajo trdnjave, ki je zapečatila usodo otoka in končala vojno z osmansko zmago. V končnem mirovnem sporazumu so Benetke obdržale nekaj izoliranih otoških trdnjav ob Kreti in dosegle nekaj ozemeljskih pridobitev v Dalmaciji. Beneška želja po revanši je komaj 15 let pozneje pripeljala do ponovne vojne, iz katere so Benetke izšle kot zmagovalke. Kreta je kljub temu ostala pod osmansko oblastjo do leta 1897, ko je postala samostojna država. Leta 1913 se je dokončno združila z Grčijo.