Irkalla
From Wikipedia, the free encyclopedia
Starodavni mezopotamski podzemni svet se je v sumerskem jeziku najpogosteje imenoval Kur, Irkalla, Kukku, Arali ali Kigal in v akadskem jeziku Erṣetu. Čeprav je imel v obeh jezikih veliko imen, je bil vedno temna, turobna votlina globoko pod zemljo,[1][2] kjer naj bi ljudje nadaljevali "senčno različico življenja na zemlji".[1] Edina hrana in pijača je bil suh prah. Družinski člani so lahko pokojniku natočili libacije, da so jih pili. Pokojni niso bili za svoja dejanja v življenju niti kaznovani niti nagrajeni. Kakovost obstoja osebe v podzemlju je bila odvisna od njegovega ali njenega pokopa.
Vladarica podzemnega sveta je bila boginja Ereškigal, ki je živela v palači Ganzir. Njeno ime je včasih pomenilo tudi sam podzemni svet. Njen mož je bil ali Gugalana – Anujev nadzornik kanalov, in, predvsem v kasnejših pripovedih, bog smrti Nergal. Po akadskem obdobju (okoli 2334-2154 pr. n. št.) je vlogo vladarja podzemnega sveta včasih prevzel Nergal. Vhod v podzemni svet je zapiralo sedem vrat pod nadzorom vratarja Netija (Sumerija). Ereškigalin sukkal – božanski spremljevalec je bil bog Namtar. Umrli bog Dumuzi je v podzemnem svetu prebival pol leta. Drugo polovico leta je njegovo mesto prevzela njegova sestra, boginja pisanja Geštinana, ki je zapisovala imena pokojnih.
Podzemni svet je bil tudi prebivališče različnih demonov, vključno z groznim požiralcem otrok Lamaštujem, strašnim demonom vetra in kraljem demonov Pazuzujem, in galluji, ki so pokojne odvlekli v podzemni svet.