Humajunova grobnica
From Wikipedia, the free encyclopedia
Humajunova grobnica (perzijsko Maqbara-i Humayun) je Humajunova grobnica v Delhiju v Indiji.[1] Grobnico je naročila Humajunova prva žena in glavna soproga, cesarica Bega Begum leta 1558, oblikovala pa sta jo Mirak Mirza Ghiyas in njegov sin Sajid Muhamad, perzijska arhitekta po njenem izboru.[2] To je bila prva vrtna grobnica na indijski podcelini in stoji v Nizamuddin East, Delhi, Indija, blizu citadele Dina-panah, znane tudi kot Purana Qila (stara utrdba), ki jo je Humajun našel leta 1538. To je bila tudi prva struktura, ki je uporabila rdeči peščenjak v takšnem obsegu.[3][4] Grobnica je bila leta 1993 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine in od takrat je bila deležna obsežnih obnovitvenih del, ki so končana. Poleg ograde glavne grobnice Humajuna je več manjših spomenikov, ki vodijo do nje, od glavnega vhoda na zahodu, vključno s tistim, ki je star celo dvajset let pred samo glavno grobnico; to je grobni kompleks Isa Khana Nijazija, afganistanskega plemiča na dvoru Šer Šah Surija iz dinastije Suri, ki se je boril proti Mogulom, zgrajena leta 1547.
Humajunova grobnica | |
---|---|
Lega | Mathura road, Nizamuddin East, Delhi, Indija |
Koordinati | 28°35′35″N 77°15′02″E |
Arhitekt | Mirak Mirza Ghiyath Sayyed Muhammad |
Unescova svetovna dediščina | |
Uradno ime | Humayun's Tomb, Delhi |
Varovalni pas | 53,21 ha |
Kriterij |
|
Referenca | 232bis |
Vpis | 1993 (17. zasedanje) |
Razširitve | 2016 |
Kompleks obsega glavno grobnico cesarja Humajuna, v kateri so grobovi cesarice Bega Begum, Hadži Begum in tudi Dara Šikoh, Humajunovega prapravnuka in sina kasnejšega cesarja Šah Džahana, kot tudi številnih drugih poznejših Mogulov, med njimi cesar Džahandar Šah, Farukhsijar, Rafi Ul-Dardžat, Rafi Ud-Daulat, Muhamad Kam Bakhš in Alamgir II. Predstavljal je preskok v mogulski arhitekturi in skupaj z dovršenim vrtom Čarbagh, tipičnim za perzijske vrtove, ki pa ga v Indiji še nikoli ni bilo, je postavil precedens za kasnejšo mogulsko arhitekturo. Videti je kot jasen odmik od dokaj skromnega mavzoleja njegovega očeta, prvega mogulskega cesarja Baburja, imenovanega Bagh-e Babur (Vrtovi Baburja) v Kabulu (Afganistan). Čeprav je bil slednji prvi cesar, ki je uvedel tradicijo pokopa v rajskem vrtu. Oblikovana po Gur-e Amirju, grobnici njegovega prednika in azijskega osvajalca Timurja v Samarkandu, je ustvarila precedens za prihodnjo mogulsko arhitekturo kraljeve mavzoleje, ki je dosegla svoj vrhunec s Tadž Mahalom v Agri.[5][6][7]
Mesto je bilo izbrano na bregovih reke Jamuna zaradi bližine Nizamuddin Dargah, mavzoleja slavnega sufijskega svetnika Delhija Nizamuddina Aulije, ki so ga vladarji Delhija zelo častili in čigar rezidenca Čilla Nizamudin Aulija leži severovzhodno od grobnice. V kasnejši mogulski zgodovini se je med indijskim uporom leta 1857 sem zatekel zadnji mogulski cesar Bahadur Šah Zafar skupaj s tremi princi, kjer ga je kapitan Hodson ujel, preden so ga izgnali v Rangoon.[8] V času suženjske dinastije je bila ta dežela pod utrdbo KiloKheri, ki je bila prestolnica sultana Qaiqabada, sina Nasirudina (1268–1287).
Kompleks grobnic Bataševala leži v varovalnem pasu svetovne dediščine kompleksa grobnic Humajun; oba kompleksa ločuje majhna cesta, vendar zaprta v svojem ločenem obzidju.[9]