Erwin Panofsky
From Wikipedia, the free encyclopedia
Erwin Panofsky (30. marec 1892, Hannover - 14. marec 1968 v Princetonu, New Jersey)[7] je bil nemško-judovski umetnostni zgodovinar, katerega akademska kariera se je po vzponu nacističnega režima večinoma nadaljevana v ZDA.
Erwin Panof | |
---|---|
Rojstvo | 30. marec 1892({{padleft:1892|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1][2][…] Hannover[3] |
Smrt | 14. marec 1968({{padleft:1968|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[3][1][…] (75 let) Princeton[3][4][5] |
Državljanstvo | Nemčija[6] ZDA[6] |
Poklic | umetnostni zgodovinar, univerzitetni učitelj, likovni kritik |
Delo Panofskega predstavlja vrhunec sodobnega akademskega študija ikonografije, ki ga je uporabil v zelo vplivnih[8] delih, kot je njegova 'majhna knjiga' Renesansa in renesansa v zahodni umetnosti in njegova mojstrovina Zgodnje nizozemsko slikarstvo.
Številna njegova dela se še vedno tiskajo, med njimi Študije o ikonologiji: Humanistične teme v umetnosti renesanse (Studies in Iconology: Humanist Themes in the Art of the Renaissance, 1939), Pomen v vizualnih umetnostih (Meaning in the Visual Arts, 1955) in njegova študija iz leta 1943 Življenje in umetnost Albrechta Dürerja (The Life and Art of Albrecht Dürer). Ideje Panofskega so bile zelo vplivne tudi na intelektualno zgodovino na splošno[9], zlasti pri uporabi zgodovinskih idej za interpretacijo umetniških del in obratno.