Danska zlata doba
From Wikipedia, the free encyclopedia
Danska zlata doba (dansko Den danske guldalder) zajema obdobje izjemne ustvarjalne produkcije na Danskem, zlasti v prvi polovici 19. stoletja.[1] Čeprav so København prizadeli požari, bombardiranje in nacionalni bankrot je umetnost prevzela novo obdobje ustvarjalnosti, ki ga je spodbudila nemška romantika. Obdobje je verjetno najpogosteje povezano z zlato dobo danskega slikarstva od 1800 do približno 1850, ki zajema delo Christofferja Wilhelma Eckersberga in njegovih učencev, vključno Wilhelm Bendzo, Christen Købke, Martinus Rørbye, Constantin Hansen in Wilhelm Marstrand ter kipar Bertl Thorvaldsen.
Videla je tudi razvoj danske arhitekture v neoklasicističnem slogu. Zlasti København je dobil novo podobo s stavbami, ki sta jih zasnovala Christian Frederik Hansen in Michael Gottlieb Bindesbøll.
V zvezi z glasbo Zlata doba zajema osebnosti, ki jih je navdihnil danski romantični nacionalizem, vključno J. P. E. Hartmann, Hans Christian Lumbye, Niels W. Gade in baletni mojster August Bournonville. Literatura se je osredotočala na romantično razmišljanje, ki ga je leta 1802 predstavil norveško-nemški filozof Henrik Steffens. Ključni sodelavci so bili Adam Oehlenschläger, Bernhard Severin Ingemann, N. F. S. Grundtvig in nenazadnje Hans Christian Andersen, zagovornik sodobne pravljice. Søren Kierkegaard je pospešil filozofijo, medtem ko je Hans Christian Ørsted dosegel temeljit napredek v znanosti. Zlata doba je tako močno vplivala ne le na življenje na Danskem, ampak sčasoma tudi na mednarodni fronti.