Armenski iluminirani rokopisi
From Wikipedia, the free encyclopedia
Armenski iluminirani rokopisi tvorijo ločeno tradicijo, povezano z drugimi oblikami srednjeveške armenske umetnosti, a tudi z bizantinsko tradicijo. Najstarejši ohranjeni primeri segajo v zlato dobo armenske umetnosti in literature v 5. stoletje. Zgodnji armenski iluminirani rokopisi so po svoji praznični zasnovi v armenski kulturi izjemni; občutijo moč umetnosti in univerzalnost njenega jezika [1]. Največji armenski miniaturist Toros Roslin je živel v 13. stoletju.
Matenadaranski inštitut v Erevanu ima največjo zbirko armenskih rokopisov, vključno z evangeliji Mugni evangeliji in Ečmijadzinskimi evangeliji. Druga največja zbirka armenskih iluminiranih rokopisov je shranjena v skladišču svetega Jakoba v armenski četrti Jeruzalema, Jeruzalemskega patriarhata Svete armenske apostolske cerkve. Druge zbirke obstajajo v Britanski knjižnici, Bibliothèque nationale de France in drugih velikih zbirkah v mehitarističnih (op.: mehitaristi so zbor benediktinskih menihov armenske katoliške cerkve) ustanovah v Benetkah in na Dunaju, pa tudi v ZDA. Kalifornijska univerza v Los Angelesu (UCLA) med svojo zbirko armenskih rokopisov hrani iluminiran rokopis iz 14. stoletja, ki je eden največjih na svetu. Imajo tudi rokopis Gladzorjevih evangelijev [2].