From Wikipedia, the free encyclopedia
Žveplov monoksid je anorganska spojina s formulo SO. Obstojen je samo v razredčeni plinski fazi. V koncentrirani ali kondenzirani obliki se pretvori v dižveplov dioksid S2O2. Odkrili so ga v vesolju, drugače pa je v čisti obliki zelo redek.
| |||
Imena | |||
---|---|---|---|
IUPAC ime
žveplov monoksid | |||
Sistematično ime
oksidožveplo[1] | |||
Identifikatorji | |||
3D model (JSmol) |
|||
Beilstein |
7577656 | ||
ChEBI | |||
ChEMBL | |||
ChemSpider | |||
Gmelin | 666 | ||
MeSH | žveplo+monoksid | ||
PubChem CID |
|||
CompTox Dashboard (EPA) |
|||
| |||
| |||
Lastnosti | |||
SO | |||
Molska masa | 48,064 g mol−1 | ||
Videz | brezbarven plin | ||
reagira | |||
log P | 0,155 | ||
Termokemija | |||
Standardna molarna entropija S |
221,94 J K−1 mol−1 | ||
Std tvorbena entalpija (ΔfH⦵298) |
5,01 kJ mol−1 | ||
Nevarnosti | |||
NFPA 704 (diamant ognja) | |||
Sorodne snovi | |||
Sorodno žveplovi oksidi | žveplov dioksid žveplov trioksid dižveplov monoksid dižveplov dioksid | ||
Sorodne snovi | tripletni kisik | ||
Sklici infopolja | |||
Molekula SO ima tripletno osnovno stanje, podobno O2, se pravi, da ima dva neparna elektrona.[2] Dolžina vezi S-O je 148,1 pm in je podobna dolžinam vezi v drugih nižjih žveplovih oksidih (v S8O meri 148 pm), vendar daljša kot v plinastem S2O (146 pm), SO2 (143,1 pm) in SO3 (142 pm).[2] Molekula se v bližnjem infrardečem območju vzbudi v singletno stanje (brez neparnih elektronov). Sigletno stanje je domnevno bolj reaktivno od tripletnega, tako kot je singletni kisik bolj reaktiven od tripletnega.[3]
Priprava SO kot reagenta v organskih sintezah se osredotoča na spojine, ki odcepljajo SO. Ena od reakcij je razpad relativno enostavnega tiiran 1-oksida.[4] Uporabne so tudi bolj kompleksne spojine, kakršen je trisulfid oksid C10H6S3O.[5]
Molekula SO je termodinamsko nestabilna in se takoj pretvori v S2O2.[2] SO se veže na alkene, alkine in diene in tvori tričlenske obroče, ki vsebujejo žveplo.[6]
V laboratoriju se žveplov monoksid lahko proizvede z obdelavo žveplovega dioksida z žveplovimi parami med električnimi razelektritvami.[2] Zaznali so ga tudi v sonoluminiscenci posameznih mehurčkov v koncentrirani žveplovi kislini, ki je vsebovala nekaj raztopljenega žlahtnega plina.[7]
Kemiluminiscenčni detektor za žveplo[8] temelji na naslednjih reakcijah
SO se kot ligand lahko veže na več načinov:
Žveplov monoksid so odkrili v atmosferi[10] in torusu plazme.[11] Odkrili so ga tudi v atmosferi Venere[12], na kometu Hale-Bopp[13] in v medzvezdni snovi.[14]
Na luni Io nastaja verjetno med vulkanskimi izbruhi in fotokemično. Osnovna kemijska reakcija[15]je verjetno
Žveplov monoksid so odkrili tudi na največji znani zvezdi NML Cygni.[16]
Žveplov monoksid je morda biološko aktiven, kar je mogoče sklepati iz reakcijskih produktov, ki so jih odkrili v prašičji koronarni arteriji.[17]
Žveplov monoksid je v ozračju redek in zelo nestabilen plin, zato je težko zanesljivo določiti njegove nevarne lastnosti. V kondenziranem in komprimiranem stanju se takoj pretvori v dižveplov dioksid S2O2, ki je razmeroma strupen in jedek. Je tudi zelo vnetljiv, saj ima podobno vnetljivost kot metan. Med zgorevanjem nastaja strupen plin žveplov dioksid.
SO se pretvarja v dižveplov dioksid.[18] Njegova molekula je planarna s simetrijo C2v. Dolžina vezi S-O je 145,8 pm, kar je manj kot v monomeru, vezi S-S pa 202,45 pm. Kot O-S-S meri 112,7°. Dipolni moment molekule je 3,17 D.[18]