From Wikipedia, the free encyclopedia
Zrinski, vplivna hrvaška plemiška rodbina.
| Zrinski | |
|---|---|
 Novi grb Zrinskih, ki ga je dobil Nikola IV. (Sigetski) leta 1554 od kralja Ferdinanda I. | |
| Današnje območje |  Hrvaška |
| Nazivi | grofje |
Rodbina Zrinskih je od leta 1347 gospodarila na gradu Zrin na Zrinski gori in od tam z nakupi in dedovanji širila svoje posesti na ozemlje med Uno in spodnjo Kolpo. Člani rodbine so se skozi več generacij odlikovali v bojih proti Turkom, ki so po zavzetju Bosne (1463) začeli vpadati na njihove posesti. Pri tem se je najbolj izkazal grof Nikola IV., ki mu je za zasluge in povračilo vloženih lastnih sredstev kralj Ferdinand I. podelil Medžimurje. Nikola IV. je postal glavni vojaški poveljnik jugozahodnem delu Ogrske (desno od Donave). Z vztrajno obrambo Sigeta (s katero je zaustavil turško prodiranje proti Dunaju) in z junaško smrtjo si je pridobil svetovno slavo. Pomen in vpliv rodbine na družbena dogajanja na Hrvaškem je kasneje še naraščal in dosegel višek sredi 17. stoletja z bratoma Nikolo VII. in Petrom IV. Slednji je zaradi sodelovanja v neuspeli zaroti proti dunajskemu dvoru padel v nemilost pri habsburških oblasteh; bil je obsojen na smrt in usmrčen. Imetje vse rodbine Zrinskih je bilo zaplenjeno; dunajske oblasti so poskrbele, da sta v kratkem času umrla tudi preostala dva moška potomca rodbine.
Grofje Zrinski so potomci tistih grofov Šubić-Bribirskih, ki so ob začetku vladanja ogrsko-hrvaškega kralja Ludvika I. gospodarili na gradu Ostrovica v zaledju Zadra. Ludvik I. je na vsak način hotel pridobiti utrdbo zase, da bi jo vključil v obrambni sistem proti Beneški republiki. Prisilil je Gregorja V. Šubić-Bribirskega, ki je ostroviško posest upravljal v imenu svojega mladoletnega nečaka Jurija III., da je v nečakovem imenu trdnjavo odstopil kralju, v zameno pa sprejel v dedno last (s privilegijem z dne 31. julija 1347) utrjeno trdnjavo Zrin na Zrinski gori v spodnjem Pounju (v tedanji srednjeveški Slavoniji). Jurij III. Šubić-Bribirski je tako postal kot Jurij I. Zrinski praoče grofov Zrinskih.
Zrinski so ohranili svoje ime tudi potem, ko so jih Turki pregnali iz Zrina in so vladali iz Čakovca v Medžimurju, ki so ga dobili od kralja Ferdinanda I. za zasluge v bojih proti Turkom in kot povračilo za lastna sredstva, ki so jih vložili v ta boj.
Zrinski so iz Zrina širili svoje posesti na območje med Uno in spodnjo Kolpo. V širšem okolju so se začeli ponovno uveljavljati dobrih sto let kasneje, ko so Turki leta 1463 zavzeli Bosno in začeli vpadati na njihova ozemlja. Skozi več rodov so se izkazali kot hrabri borci proti Turkom, vendar teh zaradi nezadostne podpore iz cesarstva niso mogli zaustaviti.
.JPG)
Obenem so gradili svoje gospodarstvo v Gvozdanskem pod Zrinsko goro, kjer so našli rudo z dragocenimi kovinami iz začeli pridobivati predvsem srebro. Nikola III. (*1489, †1534) je od leta 1521 koval lasten srebrn denar. Leta 1509 je sklenil dedno pogodbo s svojim svakom Ivanom Karlovićem (večkratnim hrvaškim banom iz rodu grofov Krbavskih) in po njej leta 1531 podedoval vse njegove posesti, ki jih dotlej še niso zavzeli Turki. Takšna razširitev zemljiških posesti, z velikim številom utrdb, ga je uvrstila med pomembne hrvaške plemiče, pristaše Ferdinanda I. Habsburškega, ki je bil leta 1527 izvoljen za hrvaškega kralja.[1]
Nikola IV. (*1508, †1566), sin Nikole III., kljub temu da je bil hraber bojevnik, ni uspel pred turškimi napadi ubraniti svojega imetja v spodnjem Pounju. Najpomembnejša trdnjava v obrambnem sistemu meje, Kostajnica, je padla leta 1556. Na osnovi darilne listine Ferdinanda I. je leta 1541 skupaj z bratom Ivanom prevzel posesti Vranskega priorata in leta 1546, kot povračilo za lastna sredstva vložena v obrambo dežele, še Medžimurje, ki mu je od vseh posesti prinašalo največje dohodke. Poročen s Katarino, sestro Štefana Ozaljskega, je postal dedič zadnjega potomca ozaljskege veje Fankopanov in s tem gospodar Ozalja in nekaterih mest v Hrvaškem Primorju, od katerih se je Bakar kmalu razvil v najpomembnejše zunanjetrgovinsko pristanišče Zrinskih.
Nikola IV. je bil v letih 1542-57 hrvaški ban in se kot tak večkrat izkazal v bojih s Turki. Leta 1561 je prevzel položaj poveljnika Sigeta in kmalu za tem položaj glavnega ogrskega vojaškega poveljnika na desni strani Donave. Z enomesečnim branjenjem obleganega Sigeta je zaustavil Turke na poti proti Dunaju. 7. septembra 1566 je s preostankom posadke napadel oblegovalce in skupaj s svojimi ljudmi padel. Kasneje so ga poimenovali "slovanski Leonidas".[1][2]
Po turškem zavzetju Bihaća (1592) se je hrvaško-turška razmejitvena črta prenesla z Une na Kolpo [3] Zrinski so izgubili vse svoje stare posesti med Uno in Kolpo z rudniki srebra vred. Z nakupi in družinskimi vezmi so si hitro pridobivali nova, tako da so bile njihove posesti v začetku 17. stoletja po obsegu, številu prebivalcev, gospodarski in vojaški moči prava država v državi. Velikanske dajatve tlačanov v denarju so prinašale bogastvo; Zrinski pa so razvili tudi močno gospodarstvo: ob poljedelskih dejavnostih so posedovali žage, livarno in kovnico železa z 200 kovači, številne mline, trgovine, kobilarno; preko pristanišča Baker so se neposredno vključili v evropske trgovske tokove.[4] Svojo rezidenco so prenesli v Čakovec in Ozalj na Kolpi.
Sin sigetskega junaka, Jurij IV. (*1549, †1603), je bil glavni hrvaško-ogrski kraljevi zakladnik. Prestopil je v protestantizem in razen pavlincev v Sveti Jeleni, kjer se je nahajala družinska grobnica Zrinskih, pregnal iz Medžimurja vse katoliške duhovnike. Izdal je tudi nekaj protestantskih knjig.
Protestantizmu sta bila sprva naklonjena tudi Jurajeva sinova Nikola VI. (*~1570, †1625) in Jurij V. (*1599, †1626), od katerih se je prvi v hrvaškem saboru zavzemal za svobodo veroizpovedi in bil leta 1620 v ogrskem parlamentu izbran za "branilca" protestantov med Donavo in Dravo. A je ogrskemu primasu Petru Pázmányju uspelo oba spreobrniti nazaj v katoliško vero. Jurij V. je bil v letih 1622-26 hrvaški ban in je s 1200 konjeniki sodeloval v tridesetletni vojni. Umrl je decembra 1626 v Bratislavi, menda zastrupljen zaradi zavisti glavnega cesarskega poveljnika Albrechta von Wallensteina. Zapustil je dva mladoletna sinova, Nikolo VII. (*1620, †1664) in Petra IV. (*1621, †1671).[1]
Oba sinova sta v tujini študirala humanistične vede, razvila dobre odnose z ogrskim plemstvom in se odlikovala v bojih proti Turkom. Nikola VII. je na cesarjev poziv leta 1646 sodeloval in se odlikoval v zaključnih bitkah tridesetletne vojne proti Švedom. Oba sta bila pesnika in hrvaška bana. Nikola je na sotočju Mure in Drave zgradil trdnjavo Novi Zrin, ki naj bi varovala Medžimurje pred turškimi napadi.[5]
V času Nikole VII. in Petra IV. je bila rodbina Zrinskih (ob zadnjem potomcu nekdaj razvejane rodbine Frankopanov, Franu Krstu Frankopanu, katerega sestra Ana Katarina je bila poročena s Petrom Zrinskim) še edina preostala rodbina starega hrvaškega plemstva. Ker je imela velike posesti tudi na Ogrskem, je imela izjemno pomembno vlogo v javnem življenju na Hrvaškem in Ogrskem. Za tedanjo hrvaško družbo sta bila Nikola in Peter tako simbolna kot dejanska nosilca državnopravnih izročil Hrvaške, teženj njenih političnih ljudi, torej plemstva, po čim popolnejši samostojnosti. Nezadovoljna sta bila s politiko Dunaja, ki je zlasti od prihoda Leopolda I. na prestol težila k vse večji centralizaciji in načrtno omejevala banovo oblast. Dunajski dvor je kljub temu, da so imele združene vojaške sile cesarstva (vključno z zrinskimi) na bojišču pobudo, avgusta 1664 brez njunega sodelovanja in znanja sklenil s Turki v Vasvárju mir, ki je Turkom zagotavljal ozemeljsko stanje izpred začetka vojskovanja. Nikola se je kmalu po tem, v novembru, smrtno ponesrečil na lovu.[5][4]
S sklenitvijo "sramotnega miru" je dvor ponovno pokazal brezbrižnost do problemov Hrvatov in Madžarov, kar je Petra, ki je po bratovi smrti postal hrvaški ban, še utrdilo v vztrajanju pri zaroti, ki so jo proti dunajskemu dvoru mačrtovali skupaj s svakom Franom Krsto Frankopanom, Ivanom Erazmom Tattenbachom in nekaterimi ogrskimi enako mislečimi plemiči. Uporni plemiči so iskali podporo pri francoskem kralju Ludviku XIV. in se skušali pogovarjati tudi s Turki. Ko so se vse možnosti pomoči pokazale za nične, so se sklenil upreti sami. Toda osamljena žarišča zarote je dvor, ki je bil o pripravah sproti obveščan, v kali zatrl. Peter Zrinski in Krsto Frankopan sta sama odšla prosit na Dunaj za milost, vendar so ju tam prijeli in po dolgotrajni preiskavi obsodili na smrt; smrtno obsodbo so izvršili 30. aprila 1671 v Dunajskem Novem mestu. Vse njune velike posesti, t. j. velik del banske Hrvaške s celim Hrvaškim Primorjem, so tedaj prišle pod upravo krone. Usmrtili so tudi vse druge pomembne udeležence zarote.[5] [6]
Habsburška oblast je poskrbela, da so kmalu umrli tudi zadnji člane rodbine Zrinskih. Petrovo ženo in sestro Frana Krste Frankopana, Ano Katarino, ki je od vsega začetka aktivno sodelovala pri pripravljanju zarote, so zaprli v samostan v Grazu, kjer je umrla že novembra 1673. Petrov in Katarinin sin, Ivan IV. Anton Baltazar (*1651), je ostal na svobodi, vendar so ga avstrijske oblasti ves čas nadzorovale. Na začetku nove vojne proti Turkom leta 1683 so ga obtožili, da se skrivaj povezuje s sovražnikom. Vrgli so ga v temnico na Schlossbergu v Grazu, kjer je novembra 1703 umrl. Ker je bil Fran Krsto Frankopan zadnji v svojem rodu, je od moških obeh rodbin ostal samo še Adam Zrinski, sin Nikole VII., ki je umrl v bitki pri Slankamnu leta 1691, ubit s strelom v hrbet. [7]
I. (izvor družine)
II.
C2. [1. ∞?] [2. ∞?] Nikola I. , † 1439 C3. [1. ∞?] [2. ∞?] Ana I., C4. [1. ∞?] [2. ∞?] Margareta I. III.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
