Težnost

Téžnost ali gravitácijska sila je ena od štirih osnovnih interakcij v naravi. Je sila, ki povzroča, da telesa z maso privlačijo drug drugega.^[1]

Gravitacija vzdržuje gibanje planetov po orbitah okoli Sonca.

V vsakdanjem življenju je gravitacija najbolj opazna kot sila, ki da telesom z maso težo in povzroči, da padejo na tla po spustitvi iz neke višine. Med drugim povzroči tudi povezavo razpršenega materiala v Vesolju, zaradi česar nastanejo makroskopska telesa, kot so Zemlja, Sonce idr. Je tudi odgovorna za vzdrževanje gibanja Zemlje in drugih planetov po tirih okrog Sonca; za vzdrževanju gibanja Lune po tiru okrog Zemlje; za pojav bibavice; za pojav konvekcije, preko katere nastane tok tekočine; za segrevanje notranjosti nastajajočih planetov in zvezd do zelo visokih temperatur itd. Njeni prenašalni delci naj bi bili gravitoni.^{[navedi vir]}

V splošnem se lahko gravitacijsko silo med dvema telesoma, ki sta dovolj daleč narazen, da je njuna velikost zanemarljiva v primerjavi z njuno medsebojno razdaljo in se ju lahko ima za točkasti telesi v njunih težiščih, izračuna z Newtonovim splošnim gravitacijskim zakonom:

${\displaystyle F_{g}=\kappa {\frac {m_{1}m_{2}}{r^{2}}}\!\,,}$

kjer so:

Prikaz težnosti na Luni: David Scott, poveljnik Lunine odprave Apollo 15 (1971), prikazuje učinek težnosti na pero in kladivo, ki ju je pustil pasti v brezzračnem prostoru na Luni. (1,38 MB, ogg/Theora format)

• ${\displaystyle m_{1}\,}$, ${\displaystyle m_{2}}$ – masi teles
• ${\displaystyle r\,}$ – razdalja med težiščema teles
• ${\displaystyle \kappa \,}$ – gravitacijska konstanta

(Splošna) gravitacijska konstanta je enaka:^[2]

${\displaystyle \kappa =(6,67428\pm 0,0010)\cdot 10^{-11}\,\mathrm {N\cdot m^{2}/kg^{2}} \!\,.}$

Enačba pa tudi ne velja le za točkasta telesa, pač pa tudi za homogeni krogli z razdaljo r med njunima središčema. Omeniti je treba naslednji 2 dejstvi:

1. gravitacijska sila je vedno privlačna (torej nikoli odbojna).
2. gravitacijska sila je zelo šibka, razen v primeru, da ima vsaj eno od teles zelo veliko maso (npr. asteroidi, planeti ali zvezde).

Moderna fizika sicer opisuje gravitacijo s pomočjo splošne teorije relativnosti, pri kateri je gravitacija posledica ukrivljenja prostor-časa.

Prej je bilo navedeno, da je gravitacijska sila vedno privlačna, vendar to ne drži.^{[navedi vir]} Leta 1916 je Albert Einstein dokazal, da h gravitacijski sili prispevata še temperatura in tlak. Obstajata dve vrsti tlaka: pozitivni in negativni. V vesolju prevladuje pozitivni tlak, zaradi česar je gravitacija privlačna. Če^[dvomljivo] pa bi Higggsovo polje, ki je edino tega zmožno, pristalo na višji vrednosti, bi prevladoval negativni tlak, zaradi česar bi se telesa odbijala. Če^[dvomljivo] bi bilo enaka količina pozitivnega in negativnega tlaka, bi se gravitacija izničila.

Glej tudi

• gravitacijska fizika

Sklici

1. "Does Gravity Travel at the Speed of Light?". UCR Mathematics, 1998. Pridobljeno 11.04.2010.
2. Gravitacijsko kostanto, ki je podana v enotah SI, se označuje tudi z G (Pople, Stephen. Fizika: Shematski pregledi. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1998.)

Zunanje povezave