Srbščina

Srbščina (srbsko српски језик, srpski jezik) je južnoslovanski jezik. Govori se v Srbiji, Bosni in Hercegovini (v Republiki Srbski), Črni gori, delih Hrvaške, srbskih enklavah na Kosovu, romunskem Banatu in na Madžarskem. Govori se tudi med številnimi srbskimi ekonomskimi izseljenci v industrijskih središčih zahodne Evrope. Od sredine 19. stoletja so poskušali srbščino in njej zelo podobno hrvaščino zliti v t. i. srbo-hrvaščino. Po razpadu Jugoslavije sta se oba jezika ponovno "osamosvojila", vendar jezikoslovci trdijo da srbski ni ločen jezik, ampak standardna varijanta^[9][10] enega policentričnega^[11][12] standardnega srbohrvaškega jezika.^[13][14]

Srbščina
српски језик srpski jezik
Izgovarjava	sr̩̂pskiː
Materni jezik	Srbija, Črna gora, Hrvaška, Bosna in sosednje regije
Št. maternih govorcev	8,7 milijonov opredeljenih govorcev srbščine v bivši Jugoslaviji (2006)[1] in 0,5–1,5 milijonov v tujini[2]
Jezikovna družina	indoevropski baltsko-slovanski slovanski južnoslovanski zahodni južnoslovanski[3] srbohrvaščina[4] štokavščina srbščina
Pisava	cirilica (srbska abeceda) latinica (gajica) jugoslovanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Srbija  Bosna in Hercegovina
Priznani manjšinski jezik	Hrvaška  Madžarska[5]  Črna gora  Slovaška[6]  Češka[7]  Severna Makedonija[8]  Romunija
Regulator	Odbor za standardizaciju srpskog jezika
Jezikovne oznake
ISO 639-1	sr
ISO 639-2	srp
ISO 639-3	srp
Glottolog	serb1264
Linguasphere	del 53-AAA-g
Države kjer je srbščina uradni jezik.   Države kjer je srbščina priznana kot manjšinski jezik.
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

V Srbiji je uzakonjena pisava cirilica, latinica pa se uporablja pod pogoji, ki jih določa zakon.^[15] V Črni gori se uporablja tako cirilica kot latinica. Zaradi ekonomskih sankcij v 90. letih 20. stoletja multinacionalke za izdelavo programske opreme niso poskrbele za podporo srbski cirilici, zato se je še zlasti v računalništvu začela prijemati latinica. Cirilico sedaj popolnoma podpira uveljavljeni standard Unicode, že v naboru UTF-8.

Velika črka	Mala črka	Ustreznica v latinici
А	а	a
Б	б	b
В	в	v
Г	г	g
Д	д	d
Ђ	ђ	đ
Е	е	e
Ж	ж	ž
З	з	z
И	и	i
Ј	ј	j
К	к	k
Л	л	l
Љ	љ	lj ali lj
М	м	m
Н	н	n
Њ	њ	nj ali nj
О	о	o
П	п	p
Р	р	r
С	с	s
Т	т	t
Ћ	ћ	ć
У	у	u
Ф	ф	f
Х	х	h
Ц	ц	c
Ч	ч	č
Џ	џ	dž ali dž
Ш	ш	š

Opomba: Variante pri lj, nj in dž so na videz enake, vendar je v prvem primeru uporabljen osnovni nabor znakov latinice, druga varianta pa je ligatura, ki jo podpira Unicode, Latin Extended B. Predstavitev lj, nj in dž z enim znakom omogoča obojesmerno enolično preslikavo med srbsko cirilico in latinico.

Sklici

1. Including, as of 2006, 6.62 million in Serbia sans Kosovo (88% of the population), 1.49 million in Bosnia (37.1%), 400,000 in Montenegro (60%), 133,000 in Kosovo, 45,000 in Croatia, and 36,000 in Macedonia. Encyclopedia of Language and Linguistics, 2nd ed.
2. Lewis, M. Paul, ur. (2009). Ethnologue: Languages of the World (16. izd.). Dallas, Texas: SIL International.
3. Ethnologue.com
4. »Serbo-Croatian«. Ethnologue.com. Pridobljeno 24. aprila 2010.
5. Ec.Europa.eu
6. »B92.net«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2013. Pridobljeno 10. novembra 2013.
7. »Minority Rights Group International : Czech Republic : Czech Republic Overview«. Minorityrights.org. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
8. »Minority Rights Group International : Macedonia : Macedonia Overview«. Minorityrights.org. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
9. Kordić, Snježana (2003). »Glotonim srbohrvaški jezik glede na srbski, hrvaški, bosanski, črnogorski« (PDF). Slavistična revija. Zv. 51, št. 3. Ljubljana. str. 362. ISSN 0350-6894. SSRN 3433071. (COBISS).
10. Gröschel, Bernhard (2009). Das Serbokroatische zwischen Linguistik und Politik: mit einer Bibliographie zum postjugoslavischen Sprachenstreit. Studies in Slavic Linguistics, Bd. 34 (v nemščini). München: Lincom Europa. str. 148, 344, 349. ISBN 978-3-929075-79-3. OCLC 428012015. (COBISS).
11. Kordić, Snježana (2009). »Policentrični standardni jezik«. V Badurina, Lada; Pranjković, Ivo; Silić, Josip (ur.). Jezični varijeteti i nacionalni identiteti (PDF). Zagreb: Disput. str. 85–89. ISBN 978-953-260-054-4. OCLC 437306433. SSRN 3438216. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. februarja 2021. Pridobljeno 5. februarja 2013.
12. Bunčić, Daniel (2008). »Die (Re-)Nationalisierung der serbokroatischen Standards«. V Kempgen, Sebastian (ur.). Deutsche Beiträge zum 14. Internationalen Slavistenkongress, Ohrid, 2008. Welt der Slaven. München: Otto Sagner. str. 93. OCLC 238795822.
13. Blum, Daniel (2002). Sprache und Politik (v nemščini). Würzburg: Ergon. str. 8, 16, 125–126, 134. ISBN 3-89913-253-X. OCLC 51961066.
14. Kordić, Snježana (2010). Jezik i nacionalizam (PDF). Rotulus Universitas. Zagreb: Durieux. str. 98–108. doi:10.2139/ssrn.3467646. ISBN 978-953-188-311-5. LCCN 2011520778. OCLC 729837512. OL 15270636W. UPC 9789531883115. (COBISS). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. januarja 2020. Pridobljeno 6. maja 2013.
15. »Zakon o službenoj upotrebi jezika i pisama«. www.paragraf.rs (v srbščini). Pridobljeno 14. marca 2021.

Zunanje povezave

• On-Line rječnik

• Radionica za srpski jezik i kulturu