Sardščina

Sardščina ali sardinščina (sardinsko sardu/sadru [ˈsaɾdu/'sadru], limba sarda [ˈlimba ˈzaɾda] ali língua sarda [ˈliŋɡu.a ˈzaɾda]) je glavni avtohtoni romanski jezik, ki ga govorijo Sardi na Sardiniji. Veliko romanistov ga obravnava kot najbližjega naslednika latinščine.^[4][5] Jezik vključuje tudi pred-latinski (večinoma paleo-sardski in v veliko manjši meri punski) substrat^[6] ter bizantinski, grški, katalonski, španski in italijanski superstrat, ki je posledica priseljevanj, jezikovnih vplivov in političnih odločitev.

Sardščina
Sard
sardu limba / língua sarda
Izgovarjava	ˈsaɾdu
Materni jezik	Italija
Področje	Sardinija
Št. maternih govorcev	1.350.000[1] (2016)
Jezikovna družina	indoevropski Italski Romanski sardščina
Narečja	logudorska sardinščina (sardu logudoresu) kampidanska sardinščina (sardu campidanesu)
Uradni status
Uradni jezik	Italija ( Sardinija)[2][3]
Priznani manjšinski jezik	Italija
Regulator	• Logudorska ortografija • Kampidanska ortografija • Zakon Limba Sarda Comuna
Jezikovne oznake
ISO 639-1	sc
ISO 639-2	srd
ISO 639-3	srd – vključene oznake Sardinian Posamezne oznake: sro – Campidanese Sardinian src – Logudorese Sardinian
Glottolog	sard1257
Linguasphere	51-AAA-s
Jezikovna karta Sardinije; svetlo rjavo: logudorska sardščina, temno rjevo: kampidanska sardščina .
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Sardščina in drugi otoški jeziki so bili leta 1997 z regionalnim zakonom^[7] priznani kot samostojni jeziki. Leta 1999 je bila sardščina s še dvanajstimi drugimi "zgodovinskimi jeziki manjšin" z državnim zakonom 482/1999^[8] priznana kot manjšinski jezik. Sardščina je kljub vitalni sardsko govoreči skupnosti po Unescovih kriterijih uvrščena v skupino "definitivno ogroženih" jezikov.^[9] Sardščino je leta 2007 govorilo 68,4% predvsem starejših otočanov^[10] in manj kot 13% otrok.^[11][12]

Sklici

1. AA. VV. Calendario Atlante De Agostini 2017, Novara, Istituto Geografico De Agostini, 2016, p. 230
2. "Legge Regionale 15 ottobre 1997, n. 26". Regione autonoma della Sardegna – Regione Autònoma de Sardigna.
3. "Legge Regionale 3 Luglio 2018, n. 22". Regione autonoma della Sardegna – Regione Autònoma de Sardigna.
4. Henriette Walter. L'Aventure des langues en Occident. Le Livre de poche, Pariz, 1994, str. 174.
5. "Romance languages". Encyclopedia Britannica.
6. Mele, Antonio. Termini prelatini della lingua sarda tuttora vivi nell'uso. Edizioni Ilienses. Olzai.
7. "Legge Regionale 15 ottobre 1997, n. 26". Regione autonoma della Sardegna – Regione Autònoma de Sardigna.
8. "Legge 482". Pridobljeno 28. novembra 2015.
9. "Atlas of the World's Languages in Danger", UNESCO.
10. Oppo, Anna. Le lingue dei sardi, str. 7
11. Paolo Coretti. La Nuova Sardegna, 04/11/10, Per salvare i segni dell'identità – di .
12. Silanus diventa la capitale dei vocabolari dialettali, La Nuova Sardegna.