Psihoterapija je naučeno, celostno, zavestno in načrtovano obravnavanje psihosocialno in psihosomatsko pogojenih duševnih motenj in bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami v interakciji ene ali več obravnavanih oseb, z enim ali več psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeniti moteča prepričanja, stališča in vedenjske vzorce ter podpirati osebnostno rast in zdravje obravnavanih.
 |
 |
Psihoterapija pomeni zdravljenje s pogovorom, s ciljem premagovanja različnih težav in boljšega poznavanja sebe. Psihoterapevt je usposobljen, da pomaga pacientu začutiti in primerno izraziti svoja čustva, spremeniti manj funkcionalna vedenja, reševati težave ali naučiti se, kako obvladati čustva kot so stres, tesnoba, žalovanje, strah, žalost in druga.
Psihoanaliza
Psihoanaliza je metoda zdravljenja duševnih stisk. Njen začetnik je bil Sigmund Freud, čigar delo so pozneje dopolnili in preoblikovali številni njegovi učenci in sodobniki.
S psihoanalizo je mogoče razrešiti raznoliko psihološko in telesno simptomatiko, ki se lahko kaže kot posledica zavestne ali nezavedne duševne stiske. Pomembno je poudariti, da se v psihoanalitičnem procesu ne ukvarjamo neposredno z razreševanjem problematične simptomatike, temveč z ozaveščanjem življenjske situacije, ki je privedla do njenega nastanka.
Za psihoanalitsko psihoterapijo je značilno, da se pri psihoterapevtskem delu psihoanalitik in klient osredotočata na ozaveščanje klientovega nezavednega – na razširitev klientovega védenja onjegovem lastnem notranjem svetu. Med psihoanalitskim procesom se tako klientu postopoma in v njegovem lastnem ritmu lahko razkriva globlji vpogled tako v njegove sedanje in pretekle odnose kot tudi v njegov način bivanja, kar pripomore h globinskim in dolgoročnim osebnostnim in čustvenim spremembam.
Soočanje s svojim notranjim doživljanjem, ki nas je pripeljalo v stisko, ni lahko, zato posameznik poleg čustvene opore potrebuje čas, da se lahko ustrezno pripravi ter postopoma privadi na nova spoznanja o sebi. Prav zaradi prilagodljivosti osebnemu ritmu posameznika je psihoanaliza večinoma dolgotrajen in zelo oseben proces, ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.
Pred vstopom v psihoanalitski proces se mora klient s psihoanalitikom dogovoriti za tri do pet uvodnih srečanj, na katerih lahko klient analitiku predstavi razlog za vključitev v terapijo in na katerih skupaj ugotovita, ali bi bila psihoanalitska psihoterapija primerna zanj. Analitik na teh srečanjih ugotavlja tudi, ali je klient dovolj motiviran za psihoanalizo. Ob koncu uvodnih srečanj se v primeru odločitve za nadaljevanje dogovorita tudi glede pogostosti in settinga obravnave.
Pogostost srečanj je lahko od enkrat do petkrat na teden. Če si klient želi resnično intenziven psihoanalitski proces ter je motiviran za delo in doseganje globlje osebnostne spremembe, mu psihoanalitik praviloma predlaga najmanj dve ali tri srečanja na teden, v klasičnem psihoanalitskem settingu (na kavču). Če pa želi klient zgolj razrešiti specifične težave s širšim prepoznavanjem njihovega konteksta, se lahko dogovorita za srečanja enkrat na teden, v standardnem psihoterapevtskem settingu (sedeč nasproti drug drugemu, na stolih). Posamezno srečanje traja 45 minut, dolžina psihoanalitske obravnave pa je v celoti odvisna od posameznika, njegovih osebnostnih lastnosti in narave njegove stiske.
Čeprav se je psihoanaliza po Freudu zelo razvila in utrdila svoj položaj, tako v medicin kot tudi v širšem družbenem kontekstu, njeno osnovno načelo in naloga, ki jo ima klient v psihoanalitskem procesu, ostajata taka, kot v obdobju Sigmunda Freuda: »Brez cenzure povedati vse, kar vam pride na misel.«
Sistemska družinska psihoterapija
Sistemska družinska terapija je bila od petdesetih do sedemdesetih let dvajsetega stoletja ime za skupino družinskoterapevtskih pristopov, ki so jih ob metodoloških in teoretičnih razlikah povezovale skupne temeljne ideje o družinah in tem, kako jim pomagati pri doseganju želenih sprememb. Te skupne ideje ali konceptualna izhodišča bi lahko imenovali sistemski koncepti.
Na podlagi teh konceptov se je v osemdesetih letih področje dela razširilo tudi na terapijo s posamezniki, pari in skupinami, kar je privedlo do razvoja novih konceptov in teorij. Tako se glede na spremenjene in dopolnjene sistemske teorije in prakse vedno bolj uveljavlja ime sistemska psihoterapija.
Sistemska psihoterapija je močno pripomogla k razvoju psihoterapije: razvila je nove modele terapevtske prakse in vplivala na novo držo (naravnanost) terapevtov do klientov. V zadnjih petindvajsetih letih se je sistemski pristop razširil po vsem svetu. Na številnih področjih psihosocialne pomoči, na primer tako v okviru ambulantne pomoči kot tudi stacionarne obravnave, je postal del standarda. Omenimo pet prednosti sistemske psihoterapije, ki so pripomogle k evoluciji psihoterapevtske prakse in psihosocialne pomoči:
- vključevanje klientovih pomembnih bližnjih v obravnavo,
- upoštevanje in vključevanje socialnega konteksta,
- usmerjenost k virom,
- odprtost in dostopnost za kliente z različnimi pričakovanji,
- premik poudarka od patogeneze k salutogenezi in salutodinamiki.
Metode in tehnike sistemske psihoterapije so razširjene v vsem razvitem svetu in se uporabljajo pri kliničnem, socialnem in pedagoškem delu ter na področju urejanja medsebojnih odnosov v delovnem okolju. Razlike so v ravni osredotočanja, pristopu k terapiji in metodologiji. Izoblikovale so se različne tehnike dela in različni settingi, ki so primerni za delo z različnimi simptomi (psihoza, motnje hranjenja, depresija itn.).
Psihodinamska psihoterapija
Naziv pristopa je prevzet iz nemškega poimenovanja Tiefenpsychologische Psychotherapie (zato se uporablja tudi izraz globinskopsihološka psihoterapija – GPP) in dobro kaže, kaj psihoterapevtsko delo pravzaprav je – predvsem celostno razumevanje psihoterapevtskih procesov in uporaba različnih tehnik.
Psihodinamska psihoterapija temelji na psihoanalitičnem razumevanju razvoja in delovanja osebnosti, hkrati pa je v praksi zelo integrativno naravnana in uporablja kombinacijo prilagojenih tehnik psihoanalitične obravnave ter različnih drugih humanističnih pristopov. Osrednji poudarek v psihodinamski psihoterapiji ostaja na odnosnem prostoru med udeležencem psihoterapije oziroma skupino in psihoterapevtom ter upoštevanju telesa in njegove vloge v procesu individualne in skupinske psihoterapije, ki sta najpogostejši obliki našega praktičnega psihoterapevtskega dela. Osredotoča pa se predvsem na odkrivanje nezavednih dejavnikov, ki soustvarjajo ali sprožajo neželena vedenja.
Če neželene simptome le odpravljamo in ne odkrivamo njihovih nezavednih vzrokov, bodo simptomi ponovno nastali. Psihodinamska psihoterapija omogoča globlje raziskovanje lastnega nezavednega, ki povzroča neželena vedenja, in uporablja različne psihoterapevtske tehnike, s katerimi lahko prepoznavamo nezavedne teme, na primer pogovorne tehnike, telesne tehnike, tehnike gestalt psihoterapije in psihodrame, gibalno-plesne tehnike in druge. Psihodinamska psihoterapija je po naših izkušnjah lahko konsistentna s tistim, čemur James Bugental (1999) pravi psihoterapija, katere proces spremeni posameznikovo življenje.
Psihodinamska psihoterapija temelji na kompleksni psihoanalitični teoriji osebnosti, moderni psihoanalitični razvojni teoriji in psihoanalitični teoriji obravnave.
To pomeni, da prevzema, pa tudi spreminja, temeljne psihoanalitične koncepte prve in druge teme ter upošteva moderna spoznanja razvojne psihologije in izbira med štirimi teoretskimi sklopi – nagonsko psihologijo, psihologijo ega, psihologijo selfa in teorijo objektnih odnosov.
V psihodinamski psihoterapiji si prizadevamo s prilagojenimi tehnikami v omejenem času in z omejenimi cilji doseči klientovo zadovoljivo delovanje. Odločilna razlika med psihodinamsko psihoterapijo in psihoanalizo je v postavljanju indikacij. Medtem ko je indikacija za psihoanalizo kronična simptomatika ali kronična odnosna motnja, se mora psihodinamska psihoterapija osredotočiti na aktualen konflikt. To so lahko ločitev, nenadna izguba zaposlitve, smrt bližnjega in podobno. Aktualno konfliktno dogajanje praviloma ne sme trajati več kot eno leto, poleg tega mora biti utemeljena povezanost med nevrotično simptomatiko in aktualnim konfliktom.
Ker je klient razvil simptomatiko, je temeljna predpostavka, na katero se opiramo v psihodinamski psihoterapiji, da se v aktualni konfliktni situaciji zrcali globlji, nezaveden bazični konflikt, ki je posledica negativnih odnosnih izkušenj iz zgodnjega otroštva in razvojnih primanjkljajev. Tak nezaveden, nerazrešen osnovni konflikt je hkrati vzrok aktualnih klientovih simptomov. Okvir za obravnavo v psihodinamski psihoterapiji predstavljata aktualno konfliktno dogajanje v klientovi realni življenjski situaciji ter nezavedno delujoč in nerazrešen osnovni konflikt v globini klientove osebnosti.
Po definiciji psihodinamske psihoterapije zajema etiološko usmerjene oblike terapije, ki ob upoštevanju transfera, kontratransfera in odporov obravnavajo nezavedno psihodinamiko trenutno delujočih nevrotičnih konfliktov. Vendar v praksi takih »čistih« primerov pravzaprav ni, zato je psihodinamska psihoterapija razvila posebno obliko inicialne in adaptivne diagnostike, ki obsegata razumevanje simptomatike v subjektivnem pomenu in delovanju, identifikacijo situacij, ki sprožajo simptome, biografsko anamnezo, razumevanje glavne odnosne strukture (objektnih odnosov), doživljanje samega sebe, oceno strukturne ravni, konfliktov in obrambe ter psihodinamike. Od vseh teh ocen je odvisna oblika intervenc v posameznih fazah terapije.
V psihodinamski psihoterapiji ima terapevt aktivno, interakcijsko vlogo. To od njega zahteva več neposrednega angažmaja, neposrednega poseganja in razlaganja. V psihodinamski psihoterapiji je terapevt »udeležen interakcijski partner« v smislu Stolorowa (Stolorow in Atkins, 1992) in Gerda Rudolfa (2004).
Eksistencialna psihoterapija
Eksistencialna psihoterapija je na Slovenskem še precej neznan terapevtski pristop. Temelji na psihoterapevtski, psihološki in filozofski podlagi. Združuje različne pristope: daseinanalizo, logoterapijo, ameriški eksistencialno-humanistični pristop, pristop R. D. Lainga, kratkotrajne eksistencialne terapije in angleško šolo eksistencialne analize. Vsi ti pristopi se osredotočajo na človekov položaj (v katerem se znajdemo ljudje kot človeška bitja), torej se s človeškimi stiskami ukvarjajo glede na našo ‘eksistenco’. Ta vidik je optimističen, saj zajame vse človekove potenciale, hkrati pa ostaja realističen in poudarja človekove omejitve. Eksistencialni psihoterapevtski pristop je vedno pomembnejši vir odkrivanja možnosti za reševanje težav v današnjih neobvladljivih in odtujenih slogih življenja. Stresni časi negotovosti, individualizma in recesije pogosto vodijo v hude psihične stiske, te pa so napačno razumljene kot duševne motnje in tako tudi obravnavane.
Eksistencialna psihoterapija je primerna za različne kliente ne glede na težave, saj so človeške stiske vedno povezane z našim položajem v svetu. Težave in stiske so razumljene v povezavi z življenjskimi situacijami in našimi odzivi nanje, ne pa kot duševne motnje. Večinoma so to prehodna in rešljiva (ali vsaj obvladljiva) življenjska obdobja. Eksistencialni pristop se osredotoča na opolnomočenje in spodbujanje klienta pri prevzemanju odgovornosti za svoje odločitve, odzive in dejanja in njihovem pomenu za njegovo življenje. V nerešljivih situacijah in stiskah se osredotoča na našo možnost, da spremenimo svoj odnos oziroma odziv glede nekega dejstva oziroma situacije. V eksistencialni psihoterapiji poudarjamo enakovrednost terapevta in klienta. Vsak klient je edinstven in sebe oziroma svojo situacijo najbolje pozna. Terapevt pa mu pomaga raziskati in bolje razumeti težave, poiskati najboljše rešitve problemov in stisk ter tako zaživeti bolj kakovostno in izpolnjujoče.
Gestalt psihoterapija
Gestalt terapija je ena od humanističnih psihoterapevtskih modalitet. Poudarja človekovo naravno težnjo k uresničenju svojih potencialov.
Primerna je tako za delo s posamezniki kot tudi s pari, z družinami in s skupinami. Uporablja se v psihoterapiji, pri svetovanju in organizacijskem razvoju. Načela in metode gestalt terapije so uporabni povsod, kjer je pomembno vzpostaviti kakovosten stik z ljudmi (npr. pri socialnem delu, v zdravstvu, izobraževanju).
Gestalt terapevt je v terapevtskem procesu pozoren na klientov proces vzpostavljanja stika in načine, kako prekinja stik, pa tudi na svoje odzive. V pogovoru in ob uporabi terapevtskih eksperimentov spodbuja klientovo doživljanje tako, da se ta lahko neposredno, v trenutku zave, kaj počne in kako to počne.
Eden od osnovnih ciljev gestalt terapije je kakovost zavedanja, ki klientu odpira možnost izbire in s tem prevzemanja odgovornosti za ustvarjanje lastnega življenja. Z vidika vednosti je za gestalt terapevta najbolj relevantno vprašanje, kaj in kako lahko klient prek lastnega zavedanja spozna oziroma uvidi sam. Gestalt terapevt ne prevzema vloge strokovnjaka za klientovo doživljanje in njegove življenjske odločitve. Bolj kot njegove interpretacije ga zanima klientovo lastno doživljanje. Njegova vloga je predvsem v tem, da z ustrezno zasnovano terapijo klientu omogoča, da ta postaja vse bolj odgovoren za svojo eksistenco. V praksi to pomeni, da terapevt s klientom raziskuje njegovo doživljanje, mu pomaga, da ozavesti lastne potrebe in občutke, osmisli svoje življenjske situacije, sprejema svoje lastne odločitve.
Integrativna psihoterapija
Integrativna terapija predstavlja integracijski model, ki različne terapevtske koncepte in terapevtske prakse povezuje in integrira v nov, sodoben psihoterapevtski pristop. Občasno se še vedno uporablja naziv integrativna gestalt terapija.
Kot temeljno predpostavko predstavlja »Heraklitsko mišljenje« oziroma načelo nenehnega spreminjanja. Življenje s tega zornega kota je stalen proces integracije in ustvarjalnosti, proces, ki ustvarja vedno nove oblike in prinaša preobrazbo. Tako ne iščemo »večnih resnic« in se izogibamo togih svetovnih nazorov in dogem (verskih, terapevtskih idr.). Uporabne znanosti, kamor psihoterapija vsekakor spada, morajo biti odprte za nova znanstvena odkritja. Prisiljene so k stalni integraciji, k vključevanju novih spoznanj v obstoječe teoretične zgradbe in iz tega v prakseologijo.
V integrativni psihoterapiji razumemo človeka kot »telesni subjekt v življenjskem okolju«, kot »človeka v kontekstu in kontinuumu«, kot »človeka v procesu nenehnega spreminjanja«, kot »človeka, ki je (to, kar je) samo ob drugem, kot sosubjekt«, kot »kreativnega človeka v svetu in času«, kot »človeka, ki je dolžan skrbeti zase in za drugega«.
Kar se tiče prakseologije je terapija izrazito procesno dogajanje, odvija se med terapevtom in klientom, nanjo pa vplivajo različni dejavniki (psihodinamika obeh, teoretični okvir delovanja, kontekst).
Glede na osnovna koncepta korespondence in intersubjektivnosti je dolžina terapije dogovor med terapevtom in klientom.
Za uspešno napredovanje in rezultat terapije je poleg pogostosti stikov po naših izkušnjah najmanj toliko pomembna tudi stalnost stikov.
Transakcijska analiza
Transakcijska analiza (TA) temelji na prepričanju, da se lahko vsak nauči spoštovati sebe, skrbeti zase, se odločati in izražati svoja čustva. Principi TA so uporabni na delovnem mestu, doma, v učilnici, soseski – kjer koli imamo opravka z ljudmi.
To je teorija osebnosti in psihoterapija za doseganje osebnostne rasti in spremembe. Uporabna je, kadar želimo razumeti človekovo duševnost, komunikacijo in odnose med ljudmi. Uporablja se pri zdravljenju različnih psihičnih težav (anksioznost, depresija, osebnostne motnje idr.). Transakcijska analiza v obliki psihoterapije posamezniku ponuja možnost, da spremeni ponavljajoče se vzorce, ki ga bolj ali manj ovirajo v vsakdanjem življenju.
Transakcijska analiza povezuje psihoanalitično in kognitivno-vedenjsko terapijo v okviru humanistično-eksistencialne filozofske usmeritve. Kot psihoterapija se uporablja pri delu s posamezniki, pari, družinami in skupinami.
TA kot psihoterapija je lahko kratkotrajna ali dolgotrajna. Zajema vse dimenzije človekovega delovanja: miselno, čustveno, vedenjsko, telesno in duhovno.
Transpersonalna psihoterapija
Transpersonalna psihoterapija se je začela razvijati v šestdesetih letih dvajsetega stoletja v Ameriki na podlagi potrebe, da se v psihološke obravnave človeka vključi duhovna dimenzija. Začetniki tega pristopa so A. Maslow, S. Grof, A. Sutich, I. Progoff in drugi. Hitro se je razširila tudi v Evropo in začela bogatiti dotedanja prizadevanja psihologov in psihoterapevtov, ki so želeli biti kar najbolj učinkoviti pri strokovni pomoči sočloveku. Psihoterapevtske obravnave so vnaprej določena tedenska srečanja, ki trajajo 50 minut in so namenjena izključno pregledu klientove življenjske poti, z vsemi radostmi in travmami, ki so jo oblikovale. Vpogled v trenutno klientovo težavo, zaradi katere prihaja po psihoterapevtsko pomoč, se tako razširi in omogoči novo razumevanje. To pomeni, da lahko klient prepozna dejavnike, ki so pripomogli k nastanku težave, odkriva pa lahko tudi svoje vire moči, ki jih lahko uporabi za odpravljanje konkretne težave in za razvijanje bolj osrečujočega odnosa do sebe in drugih.
Kdor se vključi v transpersonalno psihoterapevtsko obravnavo, mora biti nekoliko psihološko ozaveščen. Vedeti mora, da njegovo nezavedno psihično dogajanje vpliva na njegovo razmišljanje in vedenje, imeti mora sposobnost samoopazovanja in refleksije, motiviran mora biti za notranjo spremembo in pripravljen prevzeti odgovornost za svojo osebnostno rast.
Realitetna terapija
Realitetna terapija je svetovalno-terapevtska metoda, s katero pomagamo klientu prevzeti učinkovit nadzor nad svojim življenjem.
Prek izkušnje odnosa s terapevtom, ki verjame, da je vedenje pogojeno z nekim namenom, klient spozna, da ni objekt, temveč subjekt dogajanja, da lahko vedno znova izbere učinkovitejše vedenje za izpolnitev svojih želja in potreb ter s tem izboljšanje kakovosti življenja. Realitetni terapevt je prepričan, da so ustrezni odnosi z bližnjimi ključ do duševnega zdravja, sreče in blaginje, zato klienta spodbuja h globljemu povezovanju z ljudmi, s katerimi živi.
Spoznanja glede novih možnosti in novih izkušenj klienta navdajajo z optimizmom in ga opogumljajo, da trezno presoja o uresničljivosti svojih pričakovanj in uspešnosti svojega vedenja. Ko klient opušča staro, neuspešno vedenje, mu terapevt stoji ob strani in ga podpira pri iskanju uspešnejšega.
Teorija izbire je temelj realitetne terapije. Razlaga izvor in možnosti spreminjanja človekovega vedenja. Avtor, dr. William Glasser, jo je razvijal ob terapevtski praksi in jo uvrščamo med sodobne teorije razumevanja vedenja živih organizmov kot zaprtih sistemov. Vedenja ne razlaga s premočrtno vzročnostjo (vzrok – posledica), temveč krožno.
Z vidika teorije izbire vedenje posameznika (oziroma celotno delovanje organizma) ni odgovor na okoliščine, pač pa poskus okoliščine spreminjati tako, da ustrezajo notranjim motivom. Okolje torej ne spreminja človeka, temveč človek spreminja okolje in sebe. V okoliščinah, v katerih živi, poskuša vedno doseči optimalno skladnost med svojim notranjim svetom kakovosti in zunanjim svetom, kot ga zaznava.
Pojem izbire je metafora za ustvarjalnost in raznolikost človekovega vedenja – ne glede na to, kako nenavadno je –, s čimer poskuša posameznik nadzorovati okoliščine.
Wikiwand in your browser!
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
