Nezvočnik

Nèzvóčnik je soglasnik manjše zvonkosti in manjše odprtostne stopnje.^[1][2] V slovenščini jih je 15; delimo jih na 6 zvenečih in 9 nezvenečih nezvočnikov.

Zveneči so /b/, /d/, /z/, /ž/, /dž/, /g/, nezveneči pa /p/, /t/, /s/, /š/, /č/, /k/, /f/, /h/, /c/. Nezveneče nezvočnike si lahko zapomnimo s pomočjo povedi: »Ta suhi škafec pušča«, tako da izpustimo samoglasnike, zveneče nezvočnike pa s povedjo »Gad zbeži« (tudi tukaj izpustimo samoglasnike).

Delitev

Glede na način izgovarjave jih lahko povezujemo v pare:

• /b/ – /p/ (ustnični),
• /d/ – /t/, /z/ – /s/ (zobni),
• /ž/ – /š/, /dž/ – /č/ (dlesnični),
• /g/ – /k/ (mehkonebni);
• v splošnem velja, da so /f/, /h/ in /c/ brez parnega glasnika.

Nezvočniki
Zveneči	Nezveneči	Par
b	p	ustnični
d	t	zobni
z	s	zobni
ž	š	dlesnični
dž	č	dlesnični
g	k	mehkonebni
(/)	f	zobno-ustnični
/	h	mehkonebni
(dz)	c	dlesnični

Glede na zaporo oziroma priporo govorne cevi jih delimo na:^[2][3]

• pripornike − soglasniški glas, tvorjen s priporo govorne cevi (f, s, š, h, z, ž)
• zapornike – govorno cev pregradimo, jo tako držimo skoraj ves čas trajanja glasu, na koncu pa zaporo sunkovito odpravimo (p, t, k, b, d, g)
• zlitnike – glas sestoji iz zapornega dela v prvi polovici in istovrstnega pripornega dela v drugi polovici (c, č, dž)

Glej tudi

• zvočniki
• soglasniki
• fonologija
• fonetika
• glasoslovje

Viri

1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208.
2. Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
3. Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.

• Več avtorjev, Na pragu besedila, Rokus, 2003, (COBISS)