From Wikipedia, the free encyclopedia
Nemanjići (srbsko Немањићи/Nemanjići) so bili najpomembnejša srbska srednjeveška vladarska dinastija. Dvanajst vladarjev iz te dinastije je vladalo več kot dvesto let od leta 1166 do 1371.[1]
| Nemanjići Немањић | |
|---|---|
 Grb rodbine Nemanjić | |
| Država | Srbija:
|
| Mesto izvora | Srbija |
| Ustanovljeno | 1166 |
| Nazivi | veliki knez (veliki župan) car |
| Razpad | po 1422 (padec Srbskega cesarstva) |
| Veje | Dejanovići Lazarevići |
Ustanovitelj dnastije je bil Štefan Nemanja Iz stranske veje dinastije Vukanović (1101-1166). Za Nemanjo so se vsi vladarji imenovali Štefan. Prvi vladarji so bili veliki knezi. Po kronanju Štefana Nemanjića (Prvovenčanega) leta 1217 je bila kneževina povišana v kraljestvo in leta 1219 je bila ustanovljena Srbska pravoslavna cerkev. Leta 1346 je bil Štefan Dušan (Silni) kronan za carja Srbov in Grkov, nadškofija Srbija pa je bila povišana v patriarhat. Leta 1371 je brez potomca umrl car Štefan Uroš V. Nemočni (1355-1371), zadnji iz dinastije Nemanjić. Po njegovi smrti je Srbsko cesarstvo propadlo. Pokrajinski mogotci so v svojih domenah postali skoraj neodvisni vladarji. Nemanjići so materinskih linijah preživeli v več srbskih rodbinah.
Srbi so do 8. stoletja živeli v tako imenovani Sklaviniji (Slovanska dežela), ki je bila neodvisna, čeprav je bila v neposredni bližini Bizantinskega cesarstva.[1] V 8. stoletju je dinastija Vlastimirović ustanovila prvo Srbsko kneževino.
Leta 822 je Srbija posedovala velik del Dalmacije[1] in okoli leta 870 sprejela krščanstvo za državno vero.[1]
Sredi 10. stoletja se je kneževina razvila v plemensko konfederacijo, ki se je raztezala do obale Jadranskega morja, Neretve, Save, Morave in Skadra.[1]
Po smrti zadnjega znanega Vlastimirovića je zveza razpadla. Njeno ozemlje je zasedlo Bizantinsko cesarstvo, ki je tam vladalo do leta 1040, ko so se Srbi v Duklji (Pomorje) pod vodstvom dinastije Vojisavljević uprli.[1] Leta 1091 je dinastija Vukanović ustanovila Veliko srbsko kneževino s sedežem v Raši (Zagorje). Leta 1142 sta se kneževini združili.[1]
Leta 1166 je prišel na prestol Štefan Nemanja. Njegov prihod je označil začetek Srbije pod Nemanjići, ki so vladali več kot dvesto let.[1]
Srbija je pod Nemanjići dosegla svoj višek. Leta 1217 je bilo razglašeno Srbsko kraljestvo, ki je privedlo do ustanovitve Srbske pravoslavne cerkve leta 1219. Tega leta je Sveti Sava objavil prvo srbsko ustavo – Nomokanon Svetega Save (Zakonopravilo).[2]
Car Štefan Dušan je leta 1346 razglasil Srbsko cesarstvo. Med njegovim vladanjem je Srbija dosegla svoj ozemeljski, politični in gospodarski vrh in se razglasila za naslednico Bizantinskega cesarstva. V tistem času je bila najmočnejša država na Balkanu. Dušan je objavil novo ustavo, tako imenovani Dušanov zakonik, odprl nove trgovske poti, utrdil državno gospodarstvo in globoko preoblikoval srbsko identiteto. Srbska pravoslavna cerkev je prevzela vlogo nacionalnega duhovnega varuha.
Štefan Dušan in papež Inocenc VI. sta poskušala organizirati križarski pohod proti vedno močnejšim Turkom, ki ga je preprečila nenadna Dušanova smrt leta 1355. Nasledil ga je sin Štefan Uroš V., imenovan Nemočni. Med njegovim vladanjem je v cesarstvu zavladala popolna anarhija. V tem času se je začel turški Osmanski sultanat širiti iz Male Azije v Evropo. Osmani so kmalu zatem osvojili celo Bizantinsko cesarstvo in druge države na Balkanu.
| Slika | NaslovIme | Vladanje | Komentar | ||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | Veliki knez Štefan Nemanja | 1166–1196 | Nemanja je eponimski ustanovitelj dinastije Nemanjić. Ponovno je vzpostavil oblast nad sosednjimi srbskimi ozemlji, vključno z Dukljo, Humom iz Travunijo. V zadnjih letih življenja se je kot (Sveti) Simeon pridružil svojemu sinu Svetemu Savi v samostanu na Atosu. Opomba: Po priključitvi Duklje, Zahumja in Travunije se je razglasil za "Velikega kneza cele Srbije" | ||||||
 | Veliki knez Vukan | 1202–1204 | Najstarejši sin Štefana Nemanje. Kot veliki knez je po letu 1190 posedoval "Dukljo, Dalmacijo (Zahumje), Travunijo, Toplico in Hvosno". Bil je kandidat za Nemanjevega naslednika, vendar je oče po odstopu leta 1166 za svojega naslednika izbral Stefana Prvovenčanega. Vukan je s pomočjo Ogrskega kraljestva prisilil Štefana na beg v Bolgarijo. Vladal je kot ogrski vazal. Leta 1204 je prestol prepustil bratu in nadaljeval vladanje v svoji apanaži. Kasneje sta se brata s pomočjo tretjega brata, Svetega Save, pobotala. | ||||||
 | Kralj Štefan Prvokronani | 1196–1202 1204–1228 | Drugi sin Štefana Nemanje. Ko se je oče leta 1196 umaknil v samostan, je nasledil naslov veliki knez. Vladanje se je začelo z borbo proti bratu Vukanu, ki ga je izgnal v Bolgarijo. Bolgarski car Kalojan mu je v zameno za Moravsko banovino dal na razpolago vojsko Kumanov. Kriza se je končala, ko je Sava s pogajanji dosegel spravo med bratoma. Štefanova oblast je postala nesporna. Leta 1217 je bil kronan za kralja, potem pa je Sveti Sava izposloval avtokefalnost srbske Cerkve in leta 1219 postal njen prvi nadškof. Srbija je obdržala popolno neodvisnost. | ||||||
 | Kralj Štefan Radoslav | 1227–1233 | Sin Štefana Prvokronanega. Med očetovim vladanjem je vladal v Zahumju in imel status guvernerja Zete. Skupaj z očetom je bil soustanovitelj samostana Žiča. Oče je zaradi slabega zdravja leta 1227 odstopil in se umaknil v samostan. Radoslava je kot srbski nadškof kronal stric Sveti Sava. Poroka z bizantinsko princeso Ano Dukaino Angelino se je izkazala za nepriljubljeno in spodkopala njegovo avtoriteto. Izgubil je zaupanje prebivalstva in moral po uporu leta 1233 odstopiti. Po izgubi prestola je pobegnil Dubrovnik.[3] | ||||||
 | Kralj Štefan Vladislav I. | 1233–1243 | Sin Štefana Prvokronanega. Nasledil je brata Radoslava in vladal deset let, potem pa ga je strmoglavil mlajši brat Štefan Uroš I. Vladanje je nadaljeval v Zeti. V njegovi zakladnici je bila najdena prva znana srbska zastava. [4] | ||||||
 | Kralj Štefan Uroš I. | 1243–1276 | Sin Štefana Prvokronanega. Nasledil je brata Vladislava. Okrepil je trgovanje z Dubrovnikom in Kotorjem, s čimer se je začel gospodarski razcvet kraljestva. Leta 1353 je začel vojno z Dubrovnikom in leta 1254 sklenil mir. V 1260. letih je izbruhnila nova vojna z Dubrovnikom, ki je trajala do leta 1268. Uroš se je takoj po njej obrnil proti Ogrski in osvojil Mačvo, potem pa bil ujet. Spravo med kraljema je zagotovila poroka Uroševega sina Štefana Dragutina s Katarino, hčerko Štefana V. Ogrskega. Uroša I. bi moral naslediti najstarejši sin Dragutin, oče pa je favoriziral mlajšega sina Štefana Milutina, zato ga je Dragutin leta 1276 odstavil.[5] | ||||||
 | Kralj Štefan Dragutin | 1276–1282 | Sin Štefana Uroša I. Po bitki pri Gacku je s pomočjo ogrske vladarske hiše odstavil očeta. Leta 1282 je bil poškodovan in prepustil vrhovno oblast mlajšemu bratu Milutinu, vendar je še vedno vladal na ozemlju, ki je kasneje postalo Sremsko kraljestvo s prestolnico Beograd. Milutin je okrepil odnose z Bizantinskim cesarstvom in zavrnil predajo oblasti sinu Vladislavu II., kar je povzročilo delitev kraljestva. Dragutin je še naprej vladal na severni meji v zavezništvu z Ogrskim kraljestvom, v zadnjih letih vladanja pa se je ponovno združil s Srbijo, uradno kot njen vazal.[6] | ||||||
 | Kralj Štefan Milutin | 1282–1321 | Sin Štefana Uroša I. in naslednik kralja Dragutina. Po prihodu na prestol se je takoj obrnil proti Makedoniji, zasedel njen severni del s Skopjem, ki je postalo njegova prestolnica. Prodiranje je nadaljeval na ozemlje Bolgarije in osvojil severno Albanijo do Kavale. Kasneje je v Bolgariji osvojil Vidin, v Albaniji pa Drač. Po sklenitvi mirovnega sporazuma z Bizantinskim cesarstvom leta 1299 se je začela nasledstvena vojna z Dragutinom. Milutin se je na bizantinski strani udeležil bitke pri Galipoliju leta 1412, ki se je končala z njegovo zmago. Ko je Dragutin umrl, mu je prepustil večino svojega ozemlja in Beograd. Milutina je še istega leta poskušal odstaviti sin Štefan Uroš III., kar je imelo za posledico njegov izgon v Carigrad. Leta 1319 so vse Dragutinovo ozemlje, razen Braničeva, zasedli Ogri.
| ||||||
 | Kralj Štefan Konstantin | 1321–1322 | Mlajši sin Štefana Uroša II. Leta 1322 ga je porazil starejši brat Štefan Uroš III. | ||||||
 | Kralj Dečanov Štefan Dečanski | 1322–1331 | Starejši brat Štefana Konstantina. | ||||||
 | Car ↑Kralj Štefan Dušan Silni | 1331–1355 | Sin Štefana Uroša III. Bil je zelo izkušen vojaški poveljnik, ki je pri dvajsetih porazil Bosno in Bolgarijo. Ker oče ni bil sposoben osvajalec, ga je odstavil. Zasedel je bizantinsko ozemlje na jug do Soluna in podvojil ozemlje svojega kraljestva. Leta 1346 se je kronal za carja (cesarja). Srbsko cesarstvo se je razcvetelo. Leta 1346 je uvedel novo ustavo, tako imenovani Dušanov zakonik. | ||||||
 | Car Štefan Uroš V. Nemočni | 1355–1371 | Sin Štefana Uroša IV. Dušana, kronan kot kralj Raške (1346–1355). Po očetovi smrti leta 1355 je postal srbski car. Bil je šibek vladar.
|
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
